Belo trdo meso rahlo greni
Trda golobica je pri nas pogosta goba; je pogojno užitna, zato jo moramo termično obdelati
rda golobica ( Russula rosea) je pri nas kar pogosta golobica. Leta 1796 jo je opisal Christiaan Hendrik Persoon in jo imenoval
Russula lepida. Prihajalo je do zmede z rdečenogimi in rdečeglavimi golobicami in leta 1886 je vrsto Lucien Queletto opisal kot Russula rosea. Goba ima kar precej sinonimov, saj se mikologi niso mogli zediniti, katero ime in katera goba to sploh je. No, zdaj so ime poenotili, ostalo je Quelettovo poimenovanje in goba se odslej imenuje
Russula rosea, trda golobica. Nekateri mikologi pravijo, da pomeni generično ime Russula rdeče, rdečkasto, vendar je toliko drugih golobic, ki so popolnoma drugih barv, zato to ne drži. Naši strokovnjaki pravijo, da Russula pravzaprav ne pomeni nič. Pomeni pa epitet
rosea seveda rožnato rdečo barvo.
Klobuk ima do 10 cm premera, najprej je polkrožen, nato izbočen, odrasel se zravna in na osredju malo udre. Je mesnat, gladek in trd. Površina je rožnato rdeče
Tbarve in kot bi bila žametna. Starejši običajno zbledijo, kožice s klobuka pa ne moremo olupiti. Trosovnica v obliki lističev je bela, lističi so gosti, precej lomljivi in viličasto razcepljeni. Pripeti so na bet in postanejo v starosti okraste barve, pri robu pa imajo rdeče ostrinke. Trosi so bledo smetanaste barve. Bet je od 7 do 10 cm visok, valjaste oblike, poln, trd, običajno podolžno malo zguban in v spodnjem delu rdečkast, vendar ne pri vseh primerkih.
Raste skupinsko ali posamično v vseh vrstah gozdov (listnatem in iglastem) od poletja do pozne jeseni. Meso je belo, trdo, ima vonj po svinčniku iz cedrovega lesa. Okus je rahlo grenak, vendar na jeziku ne peče. Goba je pogojno užitna: surova je lahko škodljiva in jo moramo termično obdelati. Dobra je za mešanje z drugimi vrstami, sama ni najboljšega okusa, saj, kot rečeno, malo greni.
Če je ne poznamo prav dobro, jo lahko zamenjamo s precej vrstami drugih rdečih golobic, tudi s strupeno bljuvno. Na splošno velja, da je golobice najlažje določiti, saj če na jeziku (pri okušanju) pečejo, niso užitne ali so celo strupene. Nekatere so blagega okusa, celo sladke, in te so prav gotovo užitne. Vendar se ni zanašati na okušanje, golobice, tako kot vse druge gobe, je treba dobro poznati in le tako si ne bomo nakopali slabosti ali se zastrupili. Prvo pravilo gobarjenja je še kako pomembno: nabiraj in uživaj le tiste gobe, ki jih sam dobro poznaš! Pa dobro bero želim!