Zelenjavne juhe iz kleti pod tržnico
Sanjajo o mali tovarni, s katero bi lahko v okusne juhe predelali viške zelenjave; denar za stroj, ki bi poskrbel za dlje uporabno jed, zbirajo prek spletne platforme
kletnih prostorih pokrite Tržnice Moste, tam, kjer je bila v preteklosti pekarna, danes kuhajo juhe, pripravljajo slane pite in sestavljajo sendviče. Kar ne bi bilo nič nenavadnega, če v ozadju ne bi stala zanimiva zgodba o tem, kako v promet spraviti zelenjavo, ki je okoliški kmetje ne morejo prodati, zato bi kaj lahko končala na kompostu. Trenutno glavni kuhar Urban Vidmar skrbi za dnevno sveže juhe, ki jih dostavljajo po Ljubljani in tudi prodajajo na tržnici. Hkrati pa sanja o tem, da bi viške zelenjave lahko zakuhal v takšne juhe, da bi lahko, shranjene v stekleno embalažo, ostale dlje uporabne. Da bi uresničil to idejo, pa potrebuje posebno napravo, imenovano avtoklav.
VKrožna, trajnostna zgodba In tu se v zgodbo vključi skupnost Etri, ki snuje dobre zgodbe na področju tekstila, kjer sodeluje tudi oblikovalka
Petra Green, lesa in prehrane. »Nov stroj za predelavo zelenjave v dlje uporabne izdelke stane okoli 18.000 evrov, cena celotne proizvodne linije pa je 30.000 evrov. Trenutno imamo polovico denarja že zagotovljenega, preostanek pa nameravamo zbrati s crowdfunding kampanjo prek slovenske spletne platforme Adrifund. Zbiranje sredstev smo začeli konec septembra, kampanja pa bo trajala še kaka dva tedna,« nam delček načrtov razkrije
Lenka Puh. Je vodja skupnosti Etri ter, kot si sama rada reče, »družbena inovatorka, promotorka krožnih zgodb in mati, ki stalno teži«. Lenka Puh je znana po tem, da ustvarja krožne in trajnostne zgodbe. In takšna je tudi ta, kajti v logično celoto nameravajo povezati kmete, predelovalce zelenjave in potrošnike.
Kam z viški zelenjave?
Da bo lažje razumljivo in bolj jasno, povejmo to še na primeru, ki se začne pri kmetu. Ta neko sezono pridela višek blitve ali špinače. Ker je tržišče v tistem trenutku nasičeno, zelenjave ne more prodati. Kam z njo? Lahko bi jo zaupal ekipi na Tržnici Moste, da bi jo spremenili v okusno juho. Ta bi bila, če bi uporabili napravo, za katero zdaj zbirajo denar, uporabna dlje, zato bi to juho lahko prodajal tudi kmet.
S tem bi svoji zelenjavi narisal dodano vrednost, kupcem pa s ponosom ponudil nov izdelek. Viške zelenjave so v preteklosti že predelovali, pravi Lenka Puh: »Kmetje so se že obrnili na nas, saj so imeli polne njive graha, blitve in podobnega. Dali so nam nekaj dni časa, da smo pridelek pobrali – del zelenjave smo podarili Zavodu Pod strehco, ki deluje tu v bližini, del pa smo spremenili v okusne juhe. A te smo zato, ker še nimamo ustrezne naprave za konzerviranje, do zdaj lahko prodali le na dan, ko so bile juhe skuhane.« Prav tako so, nadaljuje sogovornica, v skupnosti Etri že pobirali šparglje: »Tistih, polomljenih, nismo vrgli proč, temveč smo jih vzeli in predelali v juho.«
Majhna mobilna tovarna Takole se ob koncu pogovora v prihodnost vizionarsko zazre Lenka Puh: »Nekoč, v prihodnosti, bi bila ta tovarna za predelavo viškov zelenjave lahko mobilna in bi jo po potrebi prestavili tja, kjer viški zelenjave nastajajo. To malo tovarno za predelavo zelenjave bi lahko uporabljali vse leto, in to ne samo na enem mestu.« Med pogovorom Lenka Puh večkrat omeni moto, ki njeno gibanje žene naprej in ki bi si ga šlo v teh časih še kako zapomniti.
Ta moto pa je: »Dobro z dobrim.«
30.000 evrov stane proizvodna linija.