Zgarane roke prepričale birokrata
Kmetica leta Marija Lamovšek peče odličen kruh Moža spoznala v vinogradu
MIRNA VAS • Na kmetiji zlepa ne zmanjka dela. To nam prizna tudi 69-letna Marija Lamovšek iz Mirne vasi pri Trebelnem, ki je bila pred dnevi ob praznovanju svetovnega dneva kmetic izbrana za kmetico leta. »To mi veliko pomeni. Predvsem pa je to potrditev, da smo tudi kmečke ženske nekaj vredne in spoštovane,« nadaljuje, ko nas pozdravi na kmetiji, kjer živi. Rojena je bila v sosednji vasi Roje, 15 hektarov zemlje so imeli. Sestra je šla v šole, njej so pa rekli, da bo doma ostala in pomagala. »Od nekdaj sem rada delala, najraje pa kosila, skrbela za konje, živino,« pripoveduje. Pred 52 leti se je poročila, moža Jožeta je spoznala v vinogradu, danes sta ponosna na šest otrok, 13 vnukov in enega pravnuka. Pa skrivnost dolgega in uspešnega zakona, jo povprašamo. »Vsak malce potrpi, pa gre,« se nasmehne in poudari, da je bila ves čas doma, da v službo ni hodila. Ko se je primožila, je mož hodil v službo, ona pa je skrbela za otroke in delala doma. »Ko sem prišla k hiši, smo imeli po dva konja in kravi, danes imamo 25 glav živine. Kar 36 let smo oddajali mleko, po operaciji, ki sem jo prestala, pa imamo le krave dojilje. Sicer pa se ukvarjamo z živinorejo, dobrih 23 let pa imamo tudi dopolnilno dejavnost,« opiše delo, zdaj tudi na Turistični kmetiji Lamovšek.
Ob pol štirih zjutraj v hlev
»Ko smo še oddajali mleko, sem vstajala ob pol štirih zjutraj, sicer pa se dela od jutra do večera. Je pa v teh časih zdaj precej lažje, saj so stroji in mehanizacija, včasih smo vse delali na roke,« opozori in spomni, da so leta 1974 kupili prvi traktor, danes imajo tri, pa prikolico tudi. Precej dela je tudi v vinogradu, premorejo kar 5000 trt. »Zdaj smo pospravili še sadje, delo na kmetiji se umirja. Praviloma smo imeli v minulih letih na jesen vsako soboto v gostih skupine, zdaj tega žal ni,« pove Marija. V posestvo so tudi precej vložili, tako sredstev kot dela pridnih rok. »Ko smo zidali, so nam pomagali vsi, moževi in moji bratje pa svaki. Stopili smo skupaj,« se spomni začetka 90. let minulega stoletja, ko so zidali in gradili. V tistih letih si je uredila tudi status kmetice. »Nikoli ne bom pozabila. Prišel je gospod z občine Trebnje, saj zdaj je že pokojen. Pa je preverjal moj status. Morala sem dati roke na mizo in pokazati, ali sem res kmet ... Tega ne bom nikoli pozabila,« tiho doda. A je hkrati vesela, ker se je ravno od leta 1990 pa vse do danes položaj kmečkih žensk popravil. »Včasih ni bila navada, da so ženske s kmetije kam šle, bile so doma, celo izpita za avto niso imele,« poudari Marija. Svojčas je rada potovala, z možem sta bila tudi teden dni v Španiji. »Pravijo, da se ne da, če imaš kmetijo, nikamor. Pa to ni res, le organizirati se moraš. Otroci so naredili vse,« poruši še en stereotip. Poudari pa, da je s kmečkimi ženami rada hodila tudi na izlete ob 8. marcu. Še vedno se rada druži in vključuje v življenje na vasi in širše.
Aktivna članica Tako je postala članica Društva podeželskih žena
Tavžentroža, ducat let je tudi vodila odbor kmečkih žena Trebelno, potem se je nabralo obveznosti, pa je to predala. Marija je članica Govedorejskega društva Trebnje, članica Gasilskega društva Velika Strmica ter Društva vinogradnikov Trebelno. Še danes rada prime za koso. Ponosna pa je tudi na več priznanj, ki jih je osvojila. Tako je pred leti slavila v košnji v Velikih Laščah, v Slovenj Gradcu pa je bila v moški konkurenci tretja. Danes pazi najmlajšo vnukinjo, rada pa speče kruh. »Toliko sem ga že spekla, a ni nikoli isti. Saj veste, kako pravijo: kruh naredi roka, ne moka,« izvemo še nekaj, preden se poslovimo in ji zaželimo čim več lepih trenutkov na kmetiji in v družbi njenih najdražjih. Zdaj je že jasno, eden od sinov ostaja doma, z možem sta kmetijo že prepisala, zdaj pomagata in se trudita po najboljših močeh.
H kandidaturi za kmetico leta so Marijo vzpodbudile Nada Zagorc, Lojza Sinur in Marija Kos. Pred dvema letoma pa je v Domžalah prejela laskavi naziv zlata mama 2018.