Izbirčni mačji instinkt
Ljudje vse preveč zlahka nasedamo umetnim aromam in ojačevalcem okusa
Pri hiši imamo dve mucki. No ja, aprila sta bili še mucki, zdaj pa sta že odrasla muca in mačkon, vsak s svojimi navadami in razvadami. Ona, Madam, skoči rada na mojo desno ramo in se namesti tako, da ji moram z roko podpirati košat rep in tisti del telesa, na katerega je pritrjen, za kar mi v zahvalo prede in občasno počisti uho. On, Lord, je raje v naročju, kjer najprej s tačkami mesi, potem pa se namesti tako, da ga lahko čohamo po glavi in božamo po hrbtu, medtem ko on z baritonom prede. K hiši sta prišli z nalogo, da bi odganjali ptice, in to zadolžitev sta tako uspešno opravili, da smo po dolgem času jedli grozdje z edine trte na vrtu. Sta pa tudi počistili vrt martinčkov in ujeli na stotine muh, le z nadležnimi zelenimi in marmoriranimi smrdljivkami se ne ukvarjata rada. S tačko jih še ujameta, ko pa bi jih morala pokončati, ju veselje hitro mine. Tačko, s katero sta se jih dotaknila, si nekaj časa otresata, kot če bi stopila v lužo, zoprni hrošči pa medtem nadaljujejo uničevalski pohod.
Ni pa to edina hrana, ki je naši muci ne marata. Naučili smo ju na prava živila, največkrat surova, zvečine na koščke piščančjega mesa in drobovine, tedensko pa dobita tudi eno ali dve porciji rib. Ko vesta, da je čas za jutranji ali večerni obrok, tekata okrog mene, preskakujeta ovire in se na vse načine dobrikata, toda po hrani nikoli ne planeta. Vselej vse najprej temeljito prevohata, enkrat ali dvakrat poližeta, in če jima kombinacija vonja in okusa ustreza, se zlekneta vsaka ob svojo skledico, se nekajkrat spogledata in nato začneta grizljati mišično maso in drobiti koščice. Postanega, le rahlo sluzastega mesa se ne dotakneta. Poskusil sem ga jima skuhati ali popražiti, pa ni nič pomagalo. Raje sta bila lačna in pustila potepuškemu mačkonu iz soseščine, da se je prišel iz njunih skledic nahranit. Očitno je bil njegov prag tolerance do postane hrane višji ali pa ni več tako dobro vonjal, kdo bi vedel. Z dobrim namenom, da bi imeli doma nekaj rezerve za dni, ko zmanjka sveže surove hrane, smo jima nabavili ducat hrenovk. Pričakovali smo, da bosta mijavkala od nestrpnosti, da čim prej ugrizneta v barjeno klobaso, toda sledilo je razočaranje. Le povohala sta jo, stisnila rep med noge in zlovoljno odkorakala na vrt, kjer sta se nadejala vsaj kake kobilice ali rovke, če že miši niso na voljo. S prepričanjem, da je vztrajnost lepa čednost, smo jima iste ponudili za večerjo, dokončno pa sta jih zmazala šele naslednje jutro, ko jima je že krulilo v želodčkih.
»Kaj misliš, da so mačke tako neumne kot mi, ki požremo vse,« se mi je smejal prijatelj Aleš
Srnovršnik, ki ima s hišnimi ljubljenčki daljše izkušnje, in predlagal test. Razrezal je kos mortadele domače izdelave in nato poklical muce, da povedo, če je dobra ali ne. Po ustaljenem zaporedju so jo najprej povohale in obliznile, nato pa zagrizle vanjo. Ne ravno s takim zanosom, ki bi predstavljal čisto desetko, vsekakor pa dovolj radoživo, da bi lahko mortadeli prisodili solidno osmico.
Mačke so nedvomno mnogo bolj prvinska bitja, kot smo ljudje, ki zlahka nasedamo umetnim aromam in ojačevalcem okusa, ki nas zmami embalaža in omreži reklama, zdaj pa nam preti, da bomo na račun covida-19 sploh izgubili sposobnost vonja in okusa. »Med tuširanjem sem čutila samo mokroto na koži, nič tistega prijetnega razpoloženja, ki ti ga daje dobro milo. Kar koli sem pila, kar koli sem jedla, vse je bilo prazno, zgolj kalorije,« mi je pripovedovala Agniesz
ka iz Poljske, ki je pred meseci premagala koronavirus in ki se ji občutki za gurmanske užitke le počasi vračajo.
Hej, kaj pa če so se tega virusa domislile multinacionalke, ki bi nas rade dokončno oddaljile od zavedanja o okusu pristne hrane? Če bom virus dobil, pa upam, da ga ne bom, bom dal vsak grižljaj najprej povohati in poskusiti našim mucam. Nanje se zanesem bolj kot na reklamne slogane in napise na embalaži!