Iz bloka na ranč zaradi ljub ezni do konj
Marko Vašcer s partnerico Evo Kastelic vodi kmetijo in rejo konj Imata še mini krave, nekaj ovac in pse
v vasi Loče pri Dobovi, na številki 1, le mala hiša, samooskrbna kmetija. »Imeli so kravico ali dve, tako kot je bilo običajno,« pravi Doroteja Vašcer. Mož Gorazd je tako rasel z živalmi, ko je bil star 15 let, si je omislil konjiča. Takrat so ga konji prevzeli, in strast do teh plemenitih živali ni popustila do danes, ko je na uglednem ranču Vašcer v hlevu 15 ameriških quarter konj. Danes kmetijo in rejo vodi 27-letni sin, inženir kmetijstva Marko, s partnerico Evo Kastelic, s katero sta se spoznala na študiju v Ljubljani.
Nora ljubezen do konj A Marko pravi, da je ranč v zadnjem času precej pisan, saj imajo še 10 miniaturnih kravic in nekaj ovac pasme coburger fuchsshaff. Čredo konj so povečali, ko je Marko končal študij in postal mladi prevzemnik kmetije. »Še pred nekaj leti smo imeli v hlevu od sedem do osem konj, na leto žrebe ali dva. A to seveda ni dovolj za resno rejo in prodajo, ampak je malo večji hobi. Če želimo živeti od tega, moramo imeti v hlevu najmanj 15–20 konj,« pojasni Marko in dodaja, da niti to ni dovolj za preživetje družine: »Za enega je skoraj preveč dela, za dva pa že premalo.« Medtem ko sta Doroteja in Gorazd v službi. »Morda bi kdo od naju lahko že prej pustil službo in se posvetil ranču, vendar sva raje vztrajala in pripravila kmetijo za mlade, ki jo zdaj razvijajo, » pove Doroteja.
Ker se doma ni bilo več kam širiti, so sredi vasi kupili opuščeno kmetijo, in tako so lahko povečali čredo. Zdaj imajo na leto do pet žrebet. A čeprav se tudi v konjereji in konjeništvu stvari postavljajo na svoje mesto, reja še zdaleč ne prinaša dovolj. »Stvari so se v zadnjih letih spremenile. Ljudje želijo kupiti dobro ujahanega, umirjenega in zanesljivega konja, za kar so pripravljeni malo več plačati,« pojasni Marko.
Pri Vašcerjevih na leto prodajo od tri do pet mladih konj, od žrebet pa do ujahanih štiriletnikov. Marko razkrije: »Povprečna cena slednjega se giblje od štiri do šest tisočakov. Od tega nas vzreja in oskrba konja s krmo v treh letih stane do dva tisoč evrov,« in nadaljuje: »Da dobro ujaham konja, potrebujem vsaj pol leta ali 150 ur, to je vsaj petkrat na teden po eno uro. Seveda pa je treba vedno vlagati tudi v nove plemenske živali, ki niso poceni, še posebno veliko vložimo v plemenske žrebce, da nenehno izboljšujemo kakovost črede.«
Ni treba torej posebno poudarjati, da gre pri konjereji, vzgoji in ujahovanju konj za težko prigarani denar. Da to preprosto ni biznis, ampak delo od jutra do poznega večera, ki pa se ga pri Vašcerjevih še niso naveličali. »A nekaj tu in nekaj tam, konje ujahamo tudi drugim lastnikom, pa gre,« je iskren Marko. Seveda gre, a brez nore ljubezni do živali ne bi šlo.
Že v šoli na konju
A to še ni vse, ko stopimo na dvorišče, nas pričaka pasji lajež. Ne bi bilo pametno kar tako vstopiti, saj bi se srečali z dobermanom, nato pa s prijaznim avstralskim ovčarjem, za dodatek pa bi nas nezaupljivo, takole na kakšnih pet metrov, vseskozi spremljala avstralska govedarja.
S psi se v zadnjem času bolj ali manj ukvarja Eva, zlasti avstralsko ovčarko Maisie navaja na pašo ovac. Eva iz
Stične, ravno tako inženirka kmetijstva, se je preselila na kmetijo, a je pravzaprav dekle iz bloka, nam pove: »Ja, doma nismo imeli kmetije, živela sem v stanovanju v bloku, a vsak dan sem bila pri babici, kjer so bile krave in druge živali. Zlezlo mi je pod kožo in danes si ne predstavljam življenja brez živali.«
Ko je hodila v srednjo ekonomsko šolo v Ivančni
Gorici, je bila ena redkih, ki je imela konja. Priznava, da so nekatere sošolke in prijateljice še danes začudene, da je pristala na kmetiji: »Ko smo se v srednji šoli in potem na fakulteti družili, sem imela pogosto težavo, saj zvečer nisem mogla biti na zabavi ob dogovorjeni uri, ker so me čakale živali. A danes mi ni žal tistega časa. Ko odrasteš, še posebno začutiš, kaj ti daje življenje z njimi.« Maisie je stara leto in pol in Eva jo uči dela z živino: »Predvsem jo želim vzgojiti za pomoč pri delu na kmetiji. Mlada je še, a hitro dojema. Ko gremo po ovce na pašnik s prikolico, jih prižene, za kar bi sama potrebovala kar nekaj časa in energije. Potrebnega je bilo kar precej truda, a se že kaže, da nam bo v veliko pomoč.«