Prvi v Himalaji in na Antarktiki
92-letnemu Dinku Bertonclju pripadata častni mesti med podvigi Slovencev Pionir alpinizma v Argentini je bil tudi državni prvak v slalomu
BARILOCHE • Dinko Bertoncelj, eden naših največjih alpinistov, že več kot sedem desetletij živi v Argentini. Tja je pobegnil po tragični izgubi očeta, ki so ga med drugo svetovno vojno pred njegovimi očmi ustrelili partizani. O njemu in o njegovih dosežkih v nekdanji državi dolgo nismo smeli nič vedeti. Ker je spadala med emigrantsko literaturo, je bila prepovedana tudi njegova knjiga Daulagiri, ki jo je v Argentini napisal v slovenščini. Le malokdo je izvedel za Slovensko planinsko društvo Bariloče, ki ga je s prijatelji ustanovil kmalu po prihodu v Argentino.
Pionir alpinizma in smučanja
Dinko, v krstnem listu Dominik, v argentinskih dokumentih pa Domingo, je tudi za Argentince ostal Dinko, kakor ga je klicala mama. V Barilochu, mestecu, ki precej spominja na njegovo rodno Gorenjsko, si je ustvaril dom in družino in postal eden najboljših argentinskih alpinistov in smučarjev. Slavila ga je vsa Argentina. Če ga imamo v Sloveniji za prvega Slovenca v Himalaji in na Antarktiki, med Argentinci slovi kot pionir alpinizma in smučanja, saj je ustanovil in vodil prvo argentinsko smučarsko šolo, izšolal številne generacije smučarskih učiteljev in trenerjev, sam pa je bil tudi državni prvak v slalomu. Z 92-letnim Dinkom se poskušamo na kratko pogovoriti prek družabnih omrežij, na katerih je, kljub svojim letom, kar precej aktiven. Ko ne dobimo odgovora, se obrnemo na njegovega sokrajana in prijatelja Tončka Arka, novinarja, alpinista in publicista. Sporoči nam, da je Dinko zdrav in da je sicer zelo dobro, saj še vozi avto, da pa je v zadnjem času nekoliko slabšega zdravja njegova žena Romana, zato se ne oglaša več toliko po facebooku. Zanimivo, tudi Dinkova žena je Slovenka, doma v bližini Jesenic. Spoznala sta se med njegovim obiskom v Braziliji, kamor je emigrirala njena družina, ko je bila stara le tri mesece.
Mamo srečal šele 16 let po pobegu
Njegova življenjska pot je pretresljiva. Še ne polnoleten je moral z domačih Jesenic po vojni pobegniti iz Jugoslavije, saj so družini po očetovi smrti še podržavili vse premoženje. Star je bil 17 let in še ni maturiral na jeseniški gimnaziji. V domovini je ostala njegova mama, s katero sta se srečala šele 16 let pozneje, na avstrijskem Koroškem. »Bilo je hudo, razmere so me prisilile v beg. Zbežal sem v Avstrijo in bil tam dve leti v begunskem taborišču blizu Lienza. Dovoljenja za izhod sicer nismo imeli, a smo odkrili možnosti za kratke pobege v lienške Dolomite. V njih sem se prvič resneje preizkusil kot plezalec. Uhajali smo kar daleč, tudi na Grossglockner in Grosswenediger,« se je leta 2010 v pogovoru z novinarko Nedela spominjal Dinko težkih dni svoje mladosti. Med begunstvom je tudi tekmoval v namiznem tenisu in postal smučarski učitelj. Usoda ga je iz Avstrije vodila prek Buenos Airesa ob vznožje patagonskih Andov, kjer se okoli Barilocha razteza gorovje Catedral. Ni trajalo dolgo in iz Slovenije izseljena družba alpinistov se je zapodila v takrat še nepreplezane stene in neosvojene vrhove. Mnogi vrhovi in težke plezalne smeri nosijo slovenska imena. Slovenski stolp (Campanille Esloveno), ki sta ga s soplezalcem Francetom Jermanom prvenstveno preplezala leta 1952 in so ga do takrat imenovali Nepremagljiv, še zdaj velja za enega težjih alpinističnih izzivov, od leta 1990 pa se po njem imenuje tudi do takrat še neosvojen vrh – Cerro Dinko.
Argentinsko državljanstvo mu je podelil Peron!
Kot član prve argentinske odprave v Himalajo je leta 1954 sodeloval pri junaškem poskusu osvojitve osemtisočaka Daulagirija in postal prvi Slovenec v Himalaji. Izbran je bil kot vodilni argentinski alpinist, pokrovitelj vojaške odprave je bil predsednik Argentine Juan Peron. »Spoznal sem ga tik pred odhodom v Himalajo. V odpravi je bil še en Avstrijec in dejal nama je, da morava v Himalajo kot Argentinca. Tako sem v tednu dni dobil argentinsko državljanstvo. Nisem ga, recimo, dobil, ko sem bil leta 1952 v argentinskem smučarskem moštvu in bi moral na olimpijske igre v Oslo. Potem pa je Peron samo pomignil,« je pripovedoval v pogovoru za Nedelo pred dobrimi desetimi leti.
Odpravi vrha Daulagirija ni uspelo doseči, saj jih je zajel silovit snežni vihar, v katerem je vodja odprave Francisco Ibañez utrpel hude ozebline, zaradi katerih ni več mogel hoditi. Prijatelji soplezalci so ga v dramatični reševalni akciji po dveh nočeh, preživetih na 7600 metrih in mrazu –30 stopinj, uspešno spustili v bazni tabor, vendar je pozneje zaradi ozeblin umrl.
Srečen človek, hvaležen za življenje Dinko se v Himalajo ni več vrnil, še vedno pa je zvest svojim goram. Plezal je do 72. leta, vse dokler se ni hudo ponesrečil pri padcu v gorah. Malo pred njegovim 92. rojstnim dnevom, aprila lani, je za spletni medij El Cordillerano povedal, da je srečen človek: »Vsak dan se zahvalim bogu za svoje življenje in za vse priložnosti, ki mi jih je dal. Bil sem nihče, pa sem postal alpinist in smučarski učitelj. S plezanjem in poučevanjem smučanja sem lepo živel in si ustvaril krasno in ljubečo družino. Verjamem v boga in v sveto Marijo, ki sta mi pomagala v vseh mojih življenjskih obdobjih. Najprej takrat, ko so mi umorili očeta, mene pa pustili pri življenju. Nato na Daulagiriju in tudi na Antarktiki. In v nesreči pred 19 leti, ko sem padel in obvisel na skali nad prepadom,« je povedal za argentinski medij.