Klobase kuha v kotlu iz prve svet tovne
Ključavničar in zbiratelj Stane Volčini je lastnik jeepa willysa iz leta 1944 Pol vojaškega kotla našel na Vrhniki, pol pa v Sežani
VSAKO LETO JUNIJA se svet spominja izkrcanja zaveznikov v Normandiji leta 1944, ki je prineslo svobodo na tla Evrope. Bolj simpatični del proslav je vsakoletni zbor zbiralcev opreme, orožja in vozil tistega časa ter posnemovalcev, ki po svoje podoživljajo izkrcanje. Za vse prisotne pa so paša za oči stari vojaški avtomobili.
Danes 67-letni ključavničar Stane Volčini iz Štude pri Domžalah je eden od strastnih zbirateljev, pravzaprav že desetletja ves svoj prosti čas posveča zbiranju starin, med drugim tudi vojaške opreme. Pred 21 leti je kupil jeepa willysa, lahko terensko vozilo na štirikolesni pogon, ki velja za ikono zavezniške vojske. Med drugim je poveljnik zaveznikov general Dwight D. Eisenhover izjavil, da so imeli pri izkrcanju pravzaprav tri orožja, s katerimi so premagali naciste, eno je bil willys.
V Stanetovi garaži stoji popoln willys, ki so ga izdelali leta 1944: »Potem ko sem ga kupil, sem ga seveda restavriral in originalno opremil. Danes obrnem ključ in se lahko peljeva tudi 500 kilometrov daleč.« Tako je s prijatelji dvakrat, leta 2006 in 2009, obiskal lokacijo izkrcanja zaveznikov na francoski atlantski obali. »Bilo je čudovito. Tam se zberejo navdušenci in zbiratelji iz vse Evrope. Pripeljejo tudi originalne tanke, kar ne moreš verjeti,« pravi Volčini. Willysov so v letih 1940–1945 izdelali 650.000. »Kolikor vem, je v Sloveniji kakšnih 70 bolj ali manj ohranjenih,« pojasni Stane. Kar je po svoje kar veliko, saj lahko dobro ohranjen ameriški vojaški džip, kot ga pogosto poenostavljeno imenujejo, stane kot nov avtomobil srednjega razreda. V prometni piše le, da je starodobnik, nima letnice izdelave, ker je to očitno nepomembno.
Volčini pove, da willys porabi od 13 do 14 litrov bencina na sto kilometrov, z enim rezervoarjem jih lahko prevozi kakšnih 370.
Nato nas je peljal v svojo ključavničarsko delavnico, kjer si je prislužil pokojnino in kjer pravzaprav še vedno občasno dela, čeprav zdaj delavnico vodi zet. »Morava po stopnicah,« je rekel smejoč se. Stopila sva v večji prostor, Stane je krenil v kot in odgrnil polivinilasto ponjavo, pod katero se je prikazal izjemno lepo ohranjeni vojaški kotel v dveh delih iz prve svetovne vojne: »Zadaj je kotel, spredaj je furmanski del, kamor so vpregli konja in kjer je sedel kočijaž oziroma verjetno kar kuhar.«
Kako je dobil vojaški kotel, je prav posebna zgodba. »Pred leti mi je na Vrhniki nekdo omenil, da ima doma pod kozolcem ostanek vojaškega kotla iz prve svetovne vojne. Šel sem pogledat in prvi, se
pravi furmanski del kotla, je bil zakopan v zemljo, zaraščen vse do vrha kolesa. Drugi del, se pravi kuhinjo, pa sem našel v Sežani. Najprej smo lesena kolesa speskali in obnovili, prebarvali, nato pa uredili še vse preostalo.« Kotel je popolnoma delujoč in ima vse originalne dele. Poleg pečice, kjer je kuhar zakuril, ima pokrove rezervoarja za vodo, levo in desno spodaj pa so mali žepi za hrambo suhih trsk, da so lahko hitro podkurili. Les so namreč vozili za kotlom z drugo vprego ali pa so ga nabrali v okolici, če je bila seveda možnost. Za konec Stane doda, da so v kotlu, kjer so, mimogrede, tudi pekli, poleg mesa predvsem kruh, že pripravili klobase.