Od bunkerja do Roga
V prvi polovici 90. let sem vrtel garažni rokenrol v klubu B-51 na Gerbičevi, ljubkovalno smo ga klicali bunker, ker je bil v resnici preurejeno vojaško zaklonišče. Iz tega alternativnega otočka na ljubljanskem Viču, v katerem je imelo svoje prve predstave, koncerte in literarne večere veliko danes znanih umetnikov, nas je pot v ranem jutru pogosto ponesla na Metelkovo, na še zadnji pir s tamkajšnjimi znanci.
Pri mentorju dr. Gregi Tomcu, tudi soustanovitelju legendarnih Pankrtov, sem diplomiral iz mladinskih subkultur, moja diplomska je prerasla v zbornik, ki je izšel pri založbi Beletrina in bil nekaj časa obvezno študijsko gradivo. Zato si upam trditi, da vem, kaj je alternativa in kaj pomeni za vsako mesto – je njegov neločljivi del, ki mora imeti svoj domicil. Bunkerja ni že 23 let, metelkovci bijejo trde boje za obstanek, Tovarno Rog pa prav zdaj brišejo z obličja zemlje. Priznam, da nisem prida zahajal tja, preprosto se nisem počutil domače, kot sem se nekoč v bunkerju, a še vedno ostaja dejstvo, da meščanke in meščani v svoji različnosti potrebujejo različne prostore javnega sobivanja. V Rogu so ljudje ustvarjali, izmenjevali mnenja, si pomagali, v teh prostorih so se rojevale nove ideje in prakse, ki se v sleherni generaciji spet obujajo, preizprašujejo obstoječ družbeni red in utirajo pot novim družbenim razmerjem – no ja, vsaj poskušajo jo, ugotavljam resignirano. »V Rogu potekajo mnoge umetniške in socialne dejavnosti, je prostor vključevanja tudi nekaterih najbolj ranljivih članic in članov družbe,
Tako kot Ljubljana seveda potrebuje Cankarjev dom in Opero, potrebuje tudi Metelkovo in Tovarno Rog.
avtonomen prostor drugačnih mišljenj mesta in družbe,« je vsepovedno zapisala ena od nasprotnic rušenja. Tako kot Ljubljana seveda potrebuje Cankarjev dom in Opero, potrebuje tudi Metelkovo in Tovarno Rog, če naj bo res mesto vseh meščank in meščanov.
Po in ob bojih za Metelkovo so uporabniki skeptični. Od tod njihov gnev. Tudi se ne ozirajo na meritve, ki dokazujejo onesnaženost okolja, in na statično ogroženost stavb. Očitno je ceneje podreti. Center bo zagotovil »prostore več kot 500 ustvarjalcem in kreativnim skupinam na več kot 8000 m2 novih sodobnih produkcijskih površin,« poročajo z MOL. Treba je počakati, menda dve leti, in bomo videli. V teh črnih časih bi res bilo lepo – biti veselo presenečen. Zakaj pa, končno, ne bi bili?