Z dedkom hodila v Trst ropat knjige
Pisateljica Nina Kosmač je vnukinja velikana pisane besede Cirila Kosmača Vodja delavnic kreativnega pisanja in literarne zgodovine lažje ustvarja v španskem jeziku
BLED • Čečica fina. Nina Kosmač. Tako jo je klical dedek. Njen oka, pisatelj Ciril, ko je štela rosnih štiri ali pet in po svetu tacala s spodrecanim krilom nad otroško potolčenimi koleni in z valujočimi svetlimi kodrčki. Ded jo je, hote ali nehote, ponesel v svet pisane besede. Zaobljene v zgodbe. 41 let bo 28. januarja že minilo od smrti tega velikana slovenske literature, ki je vanjo vsejal gen umetniškega navdiha. Tudi Nina je pisateljica, ki tenkočutno ravna z jezikom, sad njenega izražanja je še dokaj sveži roman Utvare, od nedavnega pa je tudi navdušena prenašalka literarnih biserov zgodovine. Za njo je uspešno izvedena delavnica kreativnega pisanja, zdaj pa na Bledu vodi bralni krožek. »Razmišljala sem, na kakšen način lahko približam literaturo udeležencem tako, da bodo tudi odnesli kaj znanja. Zelo sem zadovoljna z načinom, saj so te ure zanimive in vsak izmed njih pripravi kaj, kar je njemu najbolj všeč, v okviru snovi, ki jo jemljemo. Po svojem okusu. Ura še prehitro mine,« odstre Kosmačeva, ki svoje znanje, svoje strasti brezplačno razdaja. » Verjamem, da je prav delo v umetnosti tisti del življenja, ki naj se ga ne bi komercializiralo. Zdi se mi prav in lepo bi bilo, če bi se ljudje iz kulture bolj organizirali in, kot pravite, razdajali ter tako dvigali kulturno raven državljanov. Brezplačni krožki s področja umetnosti naj ne bi bili izjema. Odziv je presegel vsa moja pričakovanja.« Njena publika je raznolika. Po letih v velikem starostnem razponu, od 16 do 72 let, po izkušnjah in stroki pa predstavlja plejado različnih poklicev od gimnazijske profesorice do upokojenega ekonomista, teologa in pesnika ter mlade dijakinje, ki piše in si utira pot v težkem svetu umetnosti. »Vsi so zahtevni in vsi imajo skupaj z menoj željo po spoznavanju,« poudari Nina, za katero je ukvarjanje z literaturo kot neozdravljiva bolezen, pri tem pa navdušenje črpa iz učbenika Zgodovina svetovne književnosti dr. Janka Kosa. »Nikoli več nisem naletela na tako dober oris književnosti, ki bi bil primeren za srednješolce, v nobenem drugem jeziku. Spoznati dr. Janka Kosa, eminenco, pa bi bilo zame nekaj nepozabnega.«
Ne ve, kje je njen dom Je vnukinja plodovitega mojstra besede. Vprašamo jo, ali jo je genetika kdaj ovirala, da bi jo postavljali v senco njenega dedka, jo na podlagi njegovih mojstrovin ocenjujejo bolj strogo, pa le suvereno odmahne: »Ne verjamem v holistično teorijo, po kateri naj bi se karmični dolgovi prenašali do pet generacij naprej. Zaupam le znanosti. Začela sem pisati v Španiji in v španskem jeziku in tam mojega dedka nihče ni poznal. Tam sem bila le tujka, ki piše v španščini. Sicer pa sem zadovoljna, da ljudje mojega dedka cenijo, a se nikoli nisem hotela primerjati z njim,« izvemo za njeno svetovljansko preteklost, ko je z veliko žlico okušala prelesti in bolesti metropol v Braziliji in Peruju, Rima, Miamija in New Yorka, Madrida, Barcelone, Cartagene de Indias v Kolumbiji, Pariza in še kje. Tujina je bila njen dom, a hkrati se nikjer ne počuti čisto doma. Bolj kot ded je življenje nomadke vplivalo na njen literarni slog. »Ne čutim nobene potrebe, da bi ga posnemala, ker se popolnoma razlikujeva v načinu in pristopu do pisanja. Tudi name kot pisatelj ni vplival, ker je njegova slika v meni povezana edinole s podobo dobrega dedka, ki je tudi pisal.«
Prizna, da nima njegove potrpežljivosti, da bi tekst pilila in pilila. »Na žalost sem vrsta pisatelja, ki nima težav z vsebino, a potrebuje dobre lektorje. S takim pristopom bi verjetno sramotila dedka.« Zagotovo pa ga ne bi s svojim odnosom do knjig, tega ji je vcepil ravno ded, s katerim sta, se spominja davnih dni, hodila v Trst ropat oziroma nakupovat knjige.
Ne bo obmolknila Da ne naredimo krivice preostalim izpostavljenim prednikom, pisateljica je tudi Ninina mama, ki je v sorodstvenem razmerju z avtorjem Miklove Zale, Jakobom Sketom. Kako torej ne bi v njej vzbrstela literarna kal! »Moji drugi predniki so po njihovem mnenju in vzgoji, ki sem je bila deležna, zgolj anekdotični v mojem življenju in ustvarjanju. Tako umetniške kakor življenjske poti so individualne, ne glede na prednike. Družina in rojstvo v določenem okolju te ne usposobita niti za življenje niti ne naredita iz tebe nadpovprečneža, kaj šele genija. Geniji, ljudje, ki spreminjajo zgodovino, se rojevajo v najbolj različnih, tudi revnih družinah, po vsej zemeljski obli. Okusi za literaturo so različni. Vsak pisatelj ima svo
jo publiko. Pomembno je, da se knjiga kot knjiga obdrži,« čeprav je v danem trenutku odnos do med trde platnice vezane besede prej kot ne slab, tudi politična volja pri knjigi usahne. »Sodobniki neke ere so se vedno pritoževali nad tem, kako je bila umetnost zatirana. Ni nam treba dlje od našega Prešerna in njegove Glose. Verjamem, da bo literatura moje matere (v španskem jeziku) bolj nesmrtna od dedkove in moje,« je prepričana umetnica, ki ji je celo bližje ustvarjanje v španskem kot slovenskem jeziku. »V španščini sem končala fakulteto in magisterij in njihova kultura in način izražanja sta mi bliže. Rada bi dejala, da čutim slovenski jezik kot nekaj primarno svojega, a žal ni tako. Veliko lažje pišem v španskem jeziku.«
Oka Cirila se na stara leta ni dalo preprositi, da bi zmogel še kakšno literarno ekspresijo, rekoč, da nima več kaj povedati. Pri Nini je drugače. »Mislim, da bom lahko še veliko povedala oziroma napisala. Kako dobro bo, pa bodo sodili bralci sami.« A eno je, pribije: »Veliko se lahko naučimo iz dobre knjige, a nikoli se ne bomo mogli naučiti iz knjig, kako se napiše dobra
knjiga.«
Veliko se lahko naučimo iz dobre knjige, a nikoli se ne bomo mogli naučiti iz knjig, kako se napiše dobra knjiga.