Zlato z domačega vrta
Zadnja leta postaja hren prava zvezda v kulinaričnem svetu
Nisem noben rudar, dober kilogram zlata pa mi je v pičli uri vseeno uspelo iztrgati zemlji. In to kar na domačem vrtu. No ja, ne ravno plemenite kovine, ampak korenike, za katero je delfski orakelj rekel Apolonu, da je vredna toliko zlata, kolikor tehta. Tako so vsaj cenili hren v antiki, čeprav je šlo najverjetneje za prispodobo z močno simbolno in pičlo tržno vrednostjo.
Veliko simbolike je tudi v hrenovem namazu, ki ga je Katja Kavčič z rezino toplega domačega kruha ponujala kot pozdrav iz kuhinje v Gostilni pri Lojzetu v Dornberku, kar so od nje povzeli številni drugi birti v bližnji in bolj oddaljeni okolici, povsem upravičeno pa to dobrodošlico še vedno postavi na mizo njen sin Tomaž Kavčič, ki družinsko zgodbo nadaljuje na Zemonu. Še največ simbolike pa ima hren v času velikonočnih praznikov. V košarici jedi, namenjenih blagoslovu, naj bi predstavljal žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, po drugi strani pa naj bi s svojo grenkobo in ostrino spominjal na njegove muke. Kakor koli že, koreniko je bilo treba spremeniti v okusno jed in v času mojega otroštva je bil za to zadolžen nono Vence. Pred velikonočnimi prazniki je zaprl kovačijo že vsaj na veliki petek, nekoliko počistil delovni pult, se očedil še sam in šel najprej v vrt odkopat eno ali dve koreniki. Njihovo prisotnost so nakazovali izdajalski pomladanski poganjki, ki so kot košati temno zeleni čopki štrleli iz zbite zemlje. Povsem zraven njih je zasadil vile in jih začel pomikati naprej in nazaj, da bi sprostil oprijem prsti. Potem je odstranil zrahljano zemljo in poskušal izruti koreniko. Pri tistih, ki niso hitro popustile, je vselej namigoval, da je najverjetneje zrasla vse do pekla. Verjel sem mu na besedo in s strahom gledal, kaj se bo zgodilo, ko jo bo izrul. Običajno se je nekje prelomila in tako ni prišlo do špranje v peklenskem svodu, skozi katero bi lahko začeli uhajati hudirji. Sledili sta suho čiščenje korenike z železno krtačo in pranje pod tekočo vodo, nato pa ribanje na starem ribežnu, ki ga je nona uporabljala za strganje jedilne čokolade, ki jo je dodajala orehovemu nadevu za potice, na njem pa smo ribali tudi zasušene skorje sira, ki so ob pomoči bogate domišljije nadomeščale pravi parmezan na goveji juhi z domačimi rezanci, še eni obvezni velikonočni jedi.
Za pripravo hrenove omake se je nono držal starega družinskega recepta. V primerni posodi je stopil maslo in vanj vmešal žlico ali dve sladkorja, da je rahlo karameliziral. Potem je to zalil z juho in dal vanjo rezino starega kruha, ki se je med vretjem razpustil in omako zgostil. Na koncu je vmešal še nariban hren in okus popravil s kisom. Te omake nismo nikoli jedli tople, ampak šele čez dva dni, na nedeljo, ko se ni samo ohladila, ampak tudi nekoliko strdila in je bila v navezi s praženim krompirjem priloga h kuhanemu mesu. Preplet sladkega, kislega in pekočega je bil vselej kot manjši izziv za drugih velikonočnih okusov vajena otroška usta, ki se ga še vedno rad spominjam, le da mi take hrenove omake, kot jo je kuhal nono, ne uspe narediti. Najverjetneje ne zadenem pravega razmerja med sestavinami, toda tudi če bi ga, bi manjkala zgodba, ki je spremljala to hrenovo omako, edino jed poleg župe požgane, ki jo je znal skuhati nono. Zadnja leta postaja hren prava zvezda v kulinaričnem svetu, vsem novim idejam o njegovi uporabi pa dodajam še eno. Glede na to, da med ribanjem hrena ne ostane nihče ravnodušen in da večino zdravih, če ne vseh, gane do solz, bi ga lahko uporabili za hitri test obolelosti s covidom-19: s tistimi, ki ne bi jokali med ribanjem korenike, je zagotovo nekaj narobe! Če bi ta test odobrila Svetovna zdravstvena organizacija, bi postal hren tudi v današnjem času zagotovo vreden toliko zlata, kolikor tehta!