Paket iz Španije
Navdušujejo me ljudje, ki se jim ljubi živeti po svoje in ob tem še delati dobro za naravo, torej za vse nas
ekoč sem posadila avokado in zraslo je skoraj drevo. Kmalu je postalo preveliko za v sobo, v enem letu zraste dober meter, in verjetno sem ga jeseni namenoma pozabila na terasi. Čeprav je bil drevešček videti zadovoljen v tistem loncu, vseeno ni niti zacvetel, kaj šele naredil plod. Avokadovec, botanično ameriška hruška, Persea americana, je drevo iz Mehike. V naravi zraste do dvajset metrov in obilno cveti. Gojijo ga povsod po svetu, kjer je vse leto dovolj toplo, kar ni v naših krajih. Prav iz teh razlogov sem se avokadu nekako odrekla. Boljši občutek imam, če je na krožniku tisto,
Nkar zraste v moji bližini. Misel na avokado, ki se kotali v mojo kuhinjo iz Mehike brez posebnega razloga, le zaradi moje domišljavosti, mi nekako ni več blizu.
Marec je res sušec, zame ima prav posebno mesto, in sicer najbolj dolgočasen in nezanimiv mesec v letu. Če kdaj, takrat brskam po internetu in najdem same neumnosti, tu in tam pa tudi kaj presenetljivo zanimivega. Tako sem brala o skupini mladih kmetov, ki so se v Španiji že pred leti povezali v skupnost crowdfarming. Navdušujejo me ljudje, ki se jim ljubi živeti po svoje in ob tem še delati dobro za naravo, torej za vse nas. Juliette, Gonzalo, Gabriel in Moises so imeli dobro idejo. Takih je veliko. Ampak oni so jo realizirali. Takšnih je bistveno manj. V nasprotju s tistimi, ki ideje premlevajo na kavčih, so tile kmetje zavihali rokave in zasadili pomaranče, avokado in mango.
Na mizo so položili nekaj pravil: brez kemije, skrb za naravo, pošteno plačilo za delavce, končni kupci in nič vmes. Transport je s tem bistveno manjši, saj sadje potuje le od kmetije do kupca in se nikjer vmes ne ustavlja. Prispe hitro, zato je najbolj sveže, kolikor je lahko. Danes utrgano, zapakirano in odposlano. Ustvarja se manj odpadka, ker sadje ne čaka kupca v skladiščih niti na policah supermarketa, kjer nastaja veliko odpadkov, ki jih ne vidimo. Direktna prodaja od kmetije do uporabnika je zaživela povsod po svetu, tudi pri nas. Le da pri nas avokado ne uspeva.
Takoj sem naročila zabojček z dobrim občutkom, da podpiram njihov projekt. In čakala, kaj bo. Sporočili so, da bodo avokadi različnih velikosti, tako kot pač zrastejo. Poslali bodo še trde, neokusne, ki se bodo v parih dnevih zmehčali, če jih bomo imeli na toplem. Sproti jih zoriš.
Ko je prišel paket, smo praznovali dan avokada. Toliko jih nikoli nisem videla v naši kuhinji, vedno kupim dva ali tri, že zato, ker običajno vsaj eden ni dober. Paket, to moram poudariti, je bil popolnoma brez plastične ali stiroporne embalaže, samo papir. Avokadi pa lepi, kot bi jih narisal.
Videti je bilo, da jih bo preveč, da bodo propadli, nič od tega se ni zgodilo. V resnici jih spet ni toliko, le štiri kilograme. Če bi jih še malo razdelila med prijatelje, bi jih pojedli mimogrede. Ker to ni bilo možno, iz znanih razlogov sem že kakšno leto socialno izolirana, sem vsak dan pripravila nekaj iz avokada. Čudovita kulinarična izkušnja, ki je nikoli ne bi doživela, če ne bi podprla crowdfarminga.
Tele avokadove koščice pa, ne morem si pomagati, spet sadim. Če vse vzklijejo, bo v naslednjih letih moja soba zelo ozelenela.
Direktna prodaja od kmetije do uporabnika je zaživela povsod po svetu.