Ljudski nadškof še po smrti dobrotnik
Mineva leto dni od smrti priljubljenega Alojza Urana Ustanovili dobrodelni sklad
LJUBLJANA Jutri je bela nedelja, po krščanskem verovanju mala velika noč, ki sklene praznovanje največjega praznika kristjanov. S sklepom belega tedna bo številnim vernikom spomin spolzel leto nazaj, ko je – bila je velika sobota, dan blagoslova ognja, vode in jedi – za vedno zastalo srce priljubljenega škofa Alojza Urana. Ljudski duhovnik, predvsem pa nadškof, ki nikdar ni izgubil stika s svojimi verniki, je ob prestopanju iz tuzemskega sveta v onstranstvo še zadnjič izdahnil besede, ki si jih je ob posvečenju izbral za svoje škofovsko geslo: »Da, Oče.« Čeprav je bil nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit že dlje bolehen in mu je zdravje vedno bolj pešalo, je zadnja ura po mnenju mnogih odbila prekmalu.
Pesem in smeh »Preveva me občutek, da je še vedno med nami. Na neki način se ne morem sprijazniti, da ga ni več. Vsak dan pričakujem, da bo prišel med nas in nam kaj spodbudnega povedal. Vsekakor pa ohranjam nanj lep in hvaležen spomin, ker je bil apostol z velikim srcem in razumevanjem. Prav v tem vidim razlog, zakaj je bil tako dobro sprejet med verniki in tudi neverniki. Pri vseh je vzbujal simpatijo in navdušenje,« se ob obletnici svojega duhovnega sopotnika spominja msgr. Franci Trstenjak, ki se je z Uranom prvič srečal kot bogoslovec, pozneje pa je z njim tkal vezi kot glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče, kjer je bil Uran reden in cenjen gost. Še več, z radiem in njegovimi poslušalci je spletel pristne odnose, se često udeleževal gostovanj in srečanj, postal je varuh radijskih poletnih počitnic, kjer je, kot je ob njegovem odhodu zapisal Trstenjak, delil »kruh veselja in dobre volje na sebi lasten način: s pesmijo in širokim nasmehom«. Doprinos cerkvenega apostola je bil za občestvo izjemen. Duhovniku Branku Setnikarju ob spominu na rajnega nadškofa v mislih odmevajo svetopisemske besede modrega Siraha: »'Daritev pravičnega moža je zaželena, spomin nanjo ne bo pozabljen (Sir 35,6).' Življenje rajnega nadškofa Urana je bilo daritev v tistem najglobljem pomenu besede. Ves se je vedno razdajal za ljudstvo, kot človek, kot duhovnik in kot škof. Bil je resnično pastir s srcem po vzoru Jezusa, Dobrega pastirja. Kot duhovniku mi je bil vedno velik zgled in tudi opora na moji duhovniški poti. Mnogokrat sva se srečala, tako ob oltarju kot tudi pri bratski mizi in preprostem pogovoru. Še danes lahko rečem, da je bil Alojz Uran zame več kot le nadškof, bil je moj prijatelj in duhovni oče. Ko se oziram nazaj in se hvaležno spominjam njegovega življenja, me prevzameta občudovanje in globoko spoštovanje do tega izjemnega človeka, ki me je največ naučil predvsem s svojo iskreno življenjsko držo in neomajnim zaupanjem v Očetovo voljo. Spomin nanj ne bo pozabljen, kajti odtis njegovega predanega služenja ter pristna ljubezen do Boga, Cerkve, domovine in duhovnikov ostajata zapisana globoko v moje srce.«
Romar življenja
Znan je bil po svojem gromkem prepevanju nabožnih in posvetnih pesmi, h kateremu je pritegnil vsakega, veselju do življenja in optimizmu, ki ga je trosil naokrog. Ostal je veder kljub številnim udarcem, natolcevanjem in neprostovoljnemu umiku v Trst, brez možnosti opravljanja slovesnih bogoslužij. Hudo in krivično kazen je ponižno sprejel, čeprav je ni razumel. »Bog je vse te dogodke vključil v en širši načrt, ki ga nisem mogel razumeti, ki sem ga težko sprejel,« je dejal po odločitvi Kongregacije za škofe ob vrnitvi iz izgnanstva novembra 2015. Bil je romar življenja in božjepotnik, ki je k obiskovanju versko pomembnih krajev pritegnil mnoge. Z radijci ga je pot večkrat odpeljala v Lurd in Fatimo. »Na vseh romanjih je bil najprej romar in je na svetih krajih izročal sam sebe in vse skrbi pa tudi zahvale, ki jih je nosil v sebi. Za romarje pa je bil odličen pastir, ki jih je s svojo navdušujočo besedo nagovarjal in spodbujal, naj ostanejo zvesti božji otroci. Prav poseben dodatek na romanjih je bilo njegovo petje tako pri bogoslužju kakor tudi za mizo, na prostem, v avtobusu in celo v letalu. Ko smo se enkrat vračali iz Lurda, je ves polet prepeval, tudi v času pristajanja, in z njim vsi v letalu. Ena izmed stevardes je takrat dejala, da še nikoli ni tako lepo pristala na brniškem letališču kot takrat,« eno izmed številnih prigod s škofom oriše Trstenjak.
Pionir živih jaslic »Imeli smo neizmeren privilegij, da smo smeli del njegove zemeljske poti hoditi ob njem,« pa se ga spominjajo v njegovi nekdanji župniji Šentvid nad Ljubljano, kjer je pastirsko poslanstvo izpolnjeval ducat let. Župljani so ga pospremili tudi v Vatikan, kjer je po papežu Janezu Pavlu II. prejel škofovsko posvečenje in je bila »polovica bazilike svetega Petra slovenska. Več škofov je takrat posvetil papež, a samo naš je bil pospremljen v baziliki s tako velikim aplavzom in samo naš je po posvetitvi prišel na Trg svetega Petra in zapel z nami.« Bil je pionir rojstva živih jaslic, ki so jih 1988. prvič postavili s skepso, kakšen sprejem bodo doživele med ljudmi. Dvomi so bili odveč, del živih jaslic je škof ostal vseh nadaljnjih 32 let. Bil je, lahko zapišemo, cerkvena pop ikona svojega časa. Ni delil avtogramov ali fotografij kot zvezde svetovnega formata, je pa ljudem v roke rad stisnil podobice. To je bil neke vrste obred, pove msgr. Trstenjak. »Nikomur ni sam dajal podobice, ampak si jo je sam izbral. In po navadi je bilo tako, da je vsak vzel prav takšno podobico s sporočilom, ki je bilo pisano na njegovo kožo. Na podobicah so bile nadškofove misli pa tudi misli drugih avtorjev. Prepričan sem, da je teh podobic zelo lepo število v mnogih domovih.« Tako kot marsikje ohranjajo živ spomin na ljudskega škofa, ki se je raje kot s politiki in cerkveno hierarhijo družil, prepeval in molil s preprostimi ljudmi.
Ljudski duhovnik, predvsem pa nadškof, nikdar ni izgubil stika s svojimi verniki. Raje kot s politiki in cerkveno hierarhijo je bil med preprostimi ljudmi.