Premagal raka in šel nabirat regrat
Za nekdanjega poslanca in tržiškega župana Pavla Ruparja bi bil skoraj usoden rak debelega črevesa Življenje mu je rešil program Svit, na katerega se prejšnja leta ni odzival
Življenje enega najbolj znanih nekdanjih politikov Pavla Ruparja iz Tržiča je polno vzponov in padcev. Potem ko je zaradi afere s podnajemnico odstopil kot poslanec, je bil zaradi zlorabe položaja obsojen na enoletno zaporno kazen. Kot je leto dni po prestani kazni povedal za Slovenske novice, je v zaporu doživel preporod, poleg tega je obžaloval vse, kar je storil narobe, in odpustil vsem, ki so ga prizadeli. »Slava in politika prineseta nadutost in te odneseta v višave. Tudi mene sta. Predvsem mi je žal, da nisem bil vzoren oče, mož pa sploh ne. Gledal sem samo nase in zdaj vidim, da bi lahko marsikaj bolje naredil,« se je izpovedal pred nekaj leti.
Meni že ne bodo brskali po riti
Tik pred preteklimi božičnimi prazniki pa je bil nekdanji tržiški župan postavljen še pred hujše dejstvo, zbolel je za rakom debelega črevesa. Da se ga je lotila huda in zahrbtna bolezen, je 20. decembra sporočil na družabnem omrežju. »Pismo, ki ga berete, ni pismo slovesa, še zdaleč ne! Je pismo upanja, miru in spokojnosti.
Poguma mi ne manjka, vem, da bom zmagal. Vem, da nisem še naredil vsega, kar mi je namenjeno narediti,« je zapisal.
Tako kot je na družabnih omrežjih v nadaljevanju delil novice o bitki z rakom s svojimi prijatelji in sledilci, je brez zadržkov spregovoril tudi za Slovenske novice. »Morda s tem komu rešim življenje, kot ga je Svit meni! Če vsaj enega rešim, sem zmagal, a upam, da jih bo več. To je največ, kar lahko naredim. Res je bilo vse skupaj grozljivo, a še huje bi bilo, če se še naprej ne bi odzival na vabila Svita. Priznam, neumen sem bil, da sem dolga leta zavračal vabila na testiranje, in ne želim, da bi ljudje delali enake napake kot jaz. Nočem se nikomur smiliti, moja dolžnost je, da naredim nekaj dobrega za druge in vsem sporočim, kako pomembno je, da se odzovejo na vabilo,« je prepričan. Ruparjeva trnova pot se je začela oktobra lani, ko je prejel modro kuverto državnega programa Svit z vabilom na testiranje blata oziroma odkrivanje raka na debelem črevesu. »Deset let sem te kuverte metal stran in se nisem odzival na testiranje. Zdelo se mi je brez zveze, meni že ne bo nihče brskal po riti, sem si mislil. Kako neumen in domišljav sem bil! Ko zdaj gledam nazaj, se zdim sam sebi velik butelj. A oktobra lani, ko je spet prišlo pismo, ga nisem takoj zavrgel kot po navadi, in to je, ko gledam nazaj, en velik čudež zame. Tri tedne je kuverta ležala na omarici, vmes pa so se mi dogajale neverjetne stvari. Ponoči sem sanjal, kako me moja pokojna mama vabi k sebi, nato enako še pokojna oče in tašča. Pa na Brezje me je vleklo in sem tudi šel dvakrat, peš iz Križ. Sedel sem pred brezjansko Marijo in se spraševal, kaj mi hoče povedati,« pripoveduje. Po vseh teh znakih je le odprl kuverto, izpolnil podatke in nato kmalu prejel novo kuverto, z lopatkama in epruvetkama ter navodilom, kako naj opravi in vzorec blata pošlje po pošti. »Spet se je v meni vse uprlo, ne, po tem pa že ne bom brskal, jaz že ne. Ne morem verjeti, kakšen nadutež sem bil. Bil sem prepričan, da se mi ne more nič zgoditi. A ta rak je zelo potuhnjen, sploh ga ne čutiš in nič ne boli. Počutil sem se fantastično,« opisuje.
Ni se še razširil
Že dva dni potem, ko je poslal pošiljko, so mu sporočili, da je bil vzorec sumljiv, in ga poslali na kolonoskopijo. Tam pa se je ob diagnozi – zelo razvit rak v debelem črevesju – sesedel. »Sesul sem se. V trenutku sem bil na koncu moči, kot cunja. A to je konec, sem vprašal zdravnika. Še zdaj ga slišim, kako mi reče, da ni konec, da naj mu zaupam, da bo on moj menedžer in da bodo poskrbeli zame. Ne morete si misliti, kako neverjetno dobri so ti naši mladi zdravniki. Vse je potekalo tako hitro in brez težav, kljub koronavirusu so me takoj operirali, zdravili, skrbeli zame,« je neizmerno hvaležen nekdanji politik. Dobre tri mesece pozneje se Pavel Rupar spet veseli življenja. Vse namreč kaže, da je bolezen po operaciji, pri kateri so mu odstranili dvanajsternik, žolčnike, bezgavke in del debelega črevesa, premagal. »Ja, zmagal sem! Ampak je šlo za las, mislim, da sem ujel še zadnje trenutke, preden bi bil rak zame usoden. Na srečo je ostal v stenah črevesja in se še ni razširil po telesu. Zdravniki so ocenili, da zdaj kemoterapija in obsevanje nista potrebna. Sicer nikoli ne veš, a hodim na redne kontrole in uživam vsako minuto svojega življenja,« pripoveduje dobre volje. Poleg tega, da Rupar po okrevanju opozarja ljudi o preventivi, letos tudi ni opustil svoje tradicionalne spomladanske dobrodelne dejavnosti – nabiranja regrata in podarjanja tistim, ki si ga sami ne morejo nabrati. Za to gesto se je odločil ob prestajanju zaporne kazni, ko je v svoji največji stiski molil za bogato letino regrata, da bi se lahko najedel. »Res se zaradi pljučne embolije, za katero sem zbolel po operaciji, še nekoliko težje sklanjam. A ne morete si misliti, koliko veselja lahko narediš ljudem samo s tem, da jim nabereš regrat. Potem ko so drugi naredili toliko dobrega zame, moram tudi jaz delati dobro za druge. Po premagani bolezni si še bolj želim delati dobro in se veseliti življenja, saj vem, da je vsaka minuta dragocena. Bolj kot vse drugo cenim čas, preživet z družino, z ženo, otroki in vnuki,« še pove.