Sir izdelujejo žetisoč let
V muzeju sirarstva v Kobaridu predstavljajo dolgoletno tradicijo predelave mleka Mlekarna Planika je še edina v Sloveniji v stoodstotni lasti kmetov
tradicija sirarstva v Posočju se je ohranila do danes. Na njeni osnovi je nastala Mlekarna Planika, ki z odkupovanjem mleka od domačih kmetov pripomore k obstoju živinoreje, obdelanosti kmetijskih zemljišč, prispeva k dohodku družin in zaposlovanju delavcev na teh območjih. Je četrta največja mlekarna v Sloveniji in še edina v stoodstotni lasti kmetov. Imajo tudi lastno ekološko posestvo Bogata v Bovcu z okrog 130 kravami molznicami.
Da bi prikazali dediščino in način pridelave, ki ga posnemajo, so postavili in skupaj s Tolminskim muzejem odprli sirarski muzej. Ta pripoveduje zgodbo o pridelavi sirov v Posočju skozi zgodovino. »Mlekarna je začela sirarstvo, pozneje pa tudi proizvodnjo jogurtov,« smo izvedeli v Kobaridu. »Novozgrajena mlekarna je do leta 1959 poslovala kot samostojno podjetje pod imenom Sirarna
Kobarid. V tem letu se je združila s Planiko iz Tolmina in tako postala del mlekarske organizacije na Tolminskem. Poslovno-tehnično sodelovanje z delovno organizacijo Josip Kraš je v letu 1967 privedlo do združitve, tako da so od tega leta poslovali kot samostojni obrat v okviru te delovne organizacije, 1989. pa so se združili v enovito delovno organizacijo. Po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 pa so se začele kopičiti težave v podjetju, kar je pripeljalo do tega, da je šla leta 1995 Kraš Planika v stečaj.« Kmetijska zadruga Tolmin je zatem ustanovila lastno podjetje Mlekarna Planika. Od stečajnega upravitelja je najela mlekarski obrat in začela predelavo mleka. Leto 1995 je bilo prelomno za kmetijstvo v dolini Soče, pravijo v Mlekarni Planika. »Za Posočje sta značilni tisočletna tradicija in dediščina planinskega pašništva in sirarstva,« so pojasnili v muzeju. »Prve omembe planin zasledimo že v pisnih virih iz 12. in 13. stoletja. Zato so se v mlekarni odločili, da s Tolminskim muzejem postavijo zgodovinsko-etnološko zbirko Od planine do Planike, kjer to dediščino predstavljajo različnim skupinam obiskovalcev, svojim kupcem, šolarjem in izletnikom. To živo tradicijo je v poletnem času mogoče videti na planinah v Posočju, vendar marsikomu ni dano, da bi se opravil tja, ali pa za to nima časa. Zato lahko obišče muzej. Opažajo, da se domači in tuji turisti, ki vse bolj množično obiskujejo dolino Soče, vedno bolj zanimajo za tukajšnjo tradicijo in lokalno hrano.«
Prve omembe planin zasledimo že v pisnih virih iz 12. in 13. stoletja.