Kulturna krajina 4.0
Zapovrstni vdori polarnega zraka daleč na jug Evrope so vse pogostejši, stara celina pa ni edina, ki se sooča s pozebami ob nepravem času
Se je narava zarotila proti nam ali smo se mi proti naravi? Zapovrstni vdori polarnega zraka daleč na jug Evrope so vse pogostejši, stara celina pa ni edina, ki se sooča s pozebami ob nepravem času. Podobne probleme, le da s polletnim zamikom, imajo na južni polobli in kmetje ne vedo več, kako učinkovito zaščititi za pozebo občutljive kulture, predvsem sadno drevje, trte in nekatere poljščine. Ugotovitev, da je aprilski mraz prizadel skoraj vso Evropo, je slaba tolažba za tiste, ki so ostali brez letošnjega pridelka le nekaj dni potem, ko so zadovoljno opazovali cvetoče jablane, hruške, češnje, marelice, mandlje …
Pogled na zelene gorice, med katerimi izstopajo cvetoča drevesa, nam prebudi primarno pričakovanje bogatega pridelka, med gledanjem posnetkov pomrzlih brstov, cvetov in že sadnih nastavkov pa nas prevzame žalost. Sočustvujemo s kmetom, nekoliko pa nas tudi skrbi dvig cen, ki ga prinaša tako drastično zmanjšanje pridelka. Pozorni opazovalci vremenskih sprememb opozarjajo, da bi morali že zdavnaj razglasiti klimatsko pandemijo, sredstva za pomoč kmetom, ki ostanejo brez pridelka, pa nameniti investicijam v pridelovalne prakse in opremo, ki zmanjšujejo odvisnost od nepredvidljivega vremena. Spletne strani, namenjene spremljanju dogajanja na svetovni kmetijski sceni, so v teh dneh polne slikovitih slik nočnega kurjenja slame po sadovnjakih in vinogradih, ki pa je, zvečine, pomagalo ravno toliko kot zvonjenje proti toči. Tudi tehnika oroševanja in zapiranja cvetov v ledeni oklep se letos marsikje ni najbolje obnesla, zato pa dvigajo svoj glas ponudniki alternativnih rešitev. Rastlinjaki so sorazmerno star in uspešen način zagotavljanja varnega okolja za rast številnih vrtnin, ker pa vseh kultur ni ne možno ne smiselno gojiti v prostorih, pokritih s steklom ali plastiko, se mnogo dela na razvoju naprav, ki z ustvarjanjem vetra poskrbijo za dvig temperature v najnižjih zračnih plasteh. Vodilni pri razvijanju teh zamisli so Novozelandci, ki so zanje navdušili tudi Avstralce, v Evropi pa so z njimi lani začeli eksperimentirati na Nizozemskem. Poskusni zajček, pravzaprav sadjar, je bil Giljam Zuidhof, ki je z enim samim ventilatorjem uspešno obvaroval pred pozebo svoj 3,2 hektarja velik nasad, nekaj koristi pa je od te zaščite imel tudi njegov sosed. Kiviji so delovanje sistema demonstrirali z ventilatorjem, nameščenim vrh dolge, raztegljive in vrtljive ročke, pričvrščene kar na prikolico, ki jo lahko s traktorjem ali terencem zapeljemo iz garaže na njivo, v vinograd ali sadovnjak. Ko je enkrat na mestu, jo s pomočjo teleskopskih nog stabiliziramo, umetna inteligenca pa poskrbi, da se ventilator pravočasno vključuje in opravlja svojo nalogo.
Ponudniki teh vetrnih tovarn so prepričani, da bi jih samo osrednje evropske pridelovalke hrane morale namestiti več deset tisoč, za celotno Evropo pa jih niti sto tisoč ne bi bilo dovolj. Poleg izvedbe z ventilatorjem imajo tudi take z dvo- do petkrakimi propelerji, ki naj bi bili kos še težjim nalogam in zaščiti še večjih površin. V deželah tam doli, kjer imajo najverjetneje manj zagamano pot do pridobitve raznih soglasij kot pri nas, se najraje odločajo za vetrnice na stolpih, visokih okrog deset metrov, ki se ponosno dvigajo nad urejenimi linijami vinogradov in sadovnjakov. Najverjetneje se jim ne bo možno ogniti niti v naših krajih, če bomo želeli učinkovito zavarovati kmeta in njegov pridelek. Mogoče nas bo pogled nanje sprva motil, sčasoma pa se bomo nanje tako privadili, da jih še opazili ne bomo ali pa jih bomo sprejeli kot del novodobne kulturne krajine. Tako kot smo kozolce, na primer. Kar bo zagotovo bolj trajnostno, kot pa da iz leta v leto gledamo dežurnega ministra za kmetijstvo in predstavnike raznih vladnih služb, kako si ogledujejo škodo in obljubljajo kmetom pomoč.