Prva violina na zeliščnem vrtu
Peteršilj kuhamo v juhi, dušimo v rižoti, svežega, drobno sesekljanega pa potresemo po solati; zlasti kodrolistni je imeniten za dekoracijo jedi
Uporabna je cela rastlina, koren, listi in stebla.
Peteršilj je zagotovo najbolj uporabljano zelišče, vsaj v Evropi. Dvoletna rastlina izjemno aromatičnih listov, pri kateri pa uporabljamo tudi stebla in korenino, izvira iz Sredozemlja, danes pa jo gojijo tako rekoč po vsem svetu. Poznamo več vrst, nekatere gojimo predvsem zaradi korenine, druge zaradi zelenega dela. Med slednjimi ločimo navadnega in kodrolistnega, ki je primeren tudi za dekoracijo jedi. Korenino uporabljamo predvsem za juhe, je namreč nepogrešljivi del šopka jušne zelenjave. Običajno damo v lonec kar celo, ki jo le dobro operemo, ni pa je treba lupiti, razen če je poškodovana ali drugače načeta. Poskusimo lahko tudi surovo, ki jo drobno naribamo in dodamo k zelenjavnim, zeliščnim, skutnim ali drugim omakam. Sicer pa pa seveda ni tako aromatičen kot svež. Mnogi imajo raje zamrznjenega. Kadar imamo na vrtu kaj presežka, peteršilj porežemo, dobro operemo in osušimo. Drobno ga nasekljamo ter spravimo v zaprte plastične posodice ali vrečke in damo v zamrzovalnik. Prav tako lahko naredimo ledene kocke. Če želimo imeti sveži peteršilj tudi pozimi, ga brez težav gojimo v lončkih na okenski polici. Ni le okusen, ima tudi številne zdravilne učinke, med drugim deluje kot diuretik. Z žvečenjem svežega preženemo slab zadah, na primer po česnu in čebuli.