Nezavedne rane v odnosih
Na partnerja pogosto projiciramo problematiko svoje otroške rane Od globine travme je odvisno, ali lahko v odnosu razrešimo bolečino
s čustveno pomembnimi osebami iz zgodnjega otroštva vplivajo na odraslo življenje. Pojasnjujejo, zakaj se odzivamo na določen način, oblikujejo naše doživljanje sebe, sveta in drugih, kar pa se najbolj izrazi v partnerskih in ljubezenskih odnosih, saj poskušamo v njih zaključiti svoj delno nedokončani zgodnji razvoj.
Za zgodnji nevrofiziološki, psihološki, sociološki in čustveni razvoj namreč nujno potrebujemo določene pogoje, da se deli naše osebnosti lahko do konca razvijejo. Izpolnitev primarnih potreb – izkušnje varnosti, čustvene regulacije, navzočnosti, pomirjanja s stikom – je namreč temelj za razvoj določenih delov možganov. Tisto, česar nam ni uspelo dobiti, pa pozneje v življenju nenehno iščemo, pravijo strokovnjaki. Nezavedni primanjkljaji iz otroštva so tako povezani z globljim delom možganov, ki je evolucijsko starejši od razuma, pojasnjujejo psihologi. Prav skozi te dele možganov pa smo opremljeni s hardverom in softverom za ustvarjanje zveze in potomstva. Kako bomo v življenju delovali, je torej odvisno od tega, ali imamo dobre izkušnje s starši, in posledično socialno in psihološko odrastemo v človeka, ki ima dober občutek o sebi, zdravo samozavest, sočutje, stik s svojimi in potrebami drugih. Poleg tega se mora ta prvi otroški sistem, iz katerega človek pozneje deluje, v otroštvu dokončati. Če ni končan in vstopamo v partnerske odnose s primanjkljajem, nastanejo težave. V ljubezenskih odnosih nas namreč vodita dva gona – potreba po ustvarjanju čustvene in seksualne zveze, hkrati pa na partnerja projiciramo in prenesemo problematiko svoje otroške rane. Nimamo pojma, da je to v nas, a v odnosu vse, česar nismo izrazili z očetom in mamo, pogosto doleti partnerja.
Nekdo je lahko denimo prijeten človek, a ko nekdo zamuja, čisto ponori, prekine odnos, reagira pretirano. To je značilna čustvena rana, povezana z izkušnjo, da skrbnik ni pravočasno prišel, ko ga je otrok potreboval. Neugodno stanje povzroči, da čuti bes, ki ga kot dojenček ni mogel izraziti. Lahko se mama ni odzvala, ko je potreboval bližino, in čeprav tega ne ve, si podzavest vse zapomni in zamujanje 30 let pozneje spodbudi strašen odziv, ki nima zveze z zamudnikom, ampak z mamo. Na ta način se prenese še mnogo drugih problematik, od globine travme pa je odvisno, ali lahko v nekem odnosu razrešimo bolečino, ali ostaja to vseživljenjska tema, ki se ponavlja. Pri tem ne smemo pozabiti, da uspešne zveze niso tiste, ki trajajo, ampak tiste, iz katerih izidemo boljši kot prej. Kot neuspešne pa strokovnjaki vidijo tiste, v katerih ostajamo, a se ne razvijamo in trpimo.