Ne boš ti meni Zizeke majal
Na eks
Mohamed Ali je ena tistih oseb, ki imajo planetarno slavo. Poznajo ga ali so zanj slišali v marsikateri zakotni vasi tega planeta. Njegovi boksarski dvoboji s Frazierjem in Foremanom so dobili svoja imena. Poznamo jih kot »ropotanje v džungli« ali »boj stoletja«. Danes boks ni več tisto, kar je bil nekdaj. Boks je dobil množico svojih različic in dnevno lahko gledamo različne borbe v ringu, ki so bolj ali manj podobne nekdanjemu boksu. Ikonični status, kot ga je dobil najbolj nepremagljivi med vsemi, je Mohamed Ali dobil prav zaradi dejstva, da so morali gledalci na dvoboje čakati. Ni bilo možno kar prižgati televizije in izbrati kanala, kjer se v živo bojujeta Ali in Foreman. Dvoboji so bili napovedani mesece vnaprej in ljudje so vstajali sredi noči, da so lahko navijali, kdo bo tisti, ki bo nesel krono nepremagljivega naprej. To je bil boks v časih, ko niso obstajali različni boji v ringu, kletkah in kaj jih je še. Nekoč se je vedelo, kdo je Mohamed Ali in kje mu je mesto. Prav zaradi tega so bila pričakovanja toliko večja, ker je bilo vsem jasno, kaj bo postal nekdo, ki mu uspe premagati Alija. Kapitalec. Tako se je tudi na drugih področjih zgodilo, da se s povečevanjem ponudbe niža ekskluzivnost nekega športa in s splošno dostopnostjo gubi, če že ne na kakovosti, pa predvsem na svoji magičnosti. Smučarskih skokov in formule ena pač ni možno narediti dostopne vsem. Tako je tudi s tem našim EU-jem. Slovenija v teh dneh prevzema neke vrste neformalno vodenje in mnogim se cedijo sline, ker se jim to zdi prekleto imenitno početje. Ko smo prvič vodili ta klub, je šlo res za prestiž, dandanes pa ugotavljamo, da gre zgolj še za en tehnično-birokratski manever, ki smo jih vajeni na ravni skupnosti, a hkrati nehote prikličemo grenki spomin na čase tako imenovanega rotirajočega predsedstva, ko so se zamenjevali predsedniki, a dejansko vodil ni nihče. Tudi tukaj gre za občutek, da ne gre za dejansko vodenje, ampak bolj za pojočega medvedka, ki si ga otroci podajajo, toliko da imajo občutek pomembnosti in se vsaj za pol leta zamotijo, da ne bi počeli ostalih neumnosti. Ko lahko vodijo vsi, je vprašanje, kdo dejansko vodi to EU. Ko pogledamo mentalno kapaciteto tako imenovanih današnjih voditeljev, vidimo, da gre za množico intelektualno podpovprečnih populistov, pri katerih ni moč prepoznati niti življenjskega nazora niti neke filozofije, kje je še vizije nekega sveta prihodnosti, ki naj bi bil boljši od včeraj. Vzorci preteklosti, ki jih reciklirajo ali zaradi intelektualne rahitičnosti le delno prenašajo v današnje čase, so največji domet. Vse ostalo bi bil presežek, ki ga ne moremo pričakovati. Namesto da bi prihajali z nekimi novimi idejami in koncepti, kažejo, kaj nekaj ni, in se postavljajo nasproti starim konceptom z razlago, da to ni tisto, kar je bilo. Slavoj Žižek je svetovno uveljavljen filozof. Slovenec. V tujini ga poznajo tudi kot Zizek. Na prste ene roke bi lahko našteli Slovence, ki jih v svetovnem merilu poznajo tudi zunaj njihovih strokovnih krogov. Med njimi vsekakor ni nobenega politika. Nobenega od tistih, ki naj bi vodili to državo. Nobenega, ki naj bi bil toliko izvenserijski, da bi mu želeli prisluhniti v EU. Ne zgolj v lastnih, blokovskih poslanskih skupinah, ampak tudi širše. Enostavno povedano, ni Mohameda Alija ali Slavoja Žižka. Nekoga, ki je zvezda in lahko prinese Sloveniji kot majhni državi znotraj
Zelo malo je Slovencev, ki jih v svetovnem merilu poznajo tudi zunaj njihovih strokovnih krogov.
EU prepoznavnost. Zaradi svoje superiornosti in ne zato, ker za njim stoji velika država. Ko pogledamo sestavo parlamenta EU, gre tukaj vsekakor za boj velikih in majhnih. Po številu so pač stvari razdeljene, kot so, glede na število glav. Po kakovosti pa je pesem drugačna. Tukaj se lahko dobri in najboljši postavijo ob bok tistim malo manj dobrim ne glede na to, od kod prihajajo. In tukaj nas ni. Ni nas v igri, ampak smo zgolj tistih nekaj številk, ki gredo bodisi v en ali drugi tabor. Nekaj podobnega, kot je bilo v Jugi, dokler ni ekipa na enem kongresu pobrala šil in kopit in odšla. Šele tedaj so ostali prepoznali, da gre zares, da ovi tamo tokrat mislijo resno. V takšnih primerih ni majhnih in velikih. So samo dobri in tisti, ki tega ne razumejo. Ko Slavoj Žižek na Dunaju s svojimi predavanji napolni Burgtheater, tukaj ne gre za majhne ali velike. Ne gre za neuveljavljene pravice manjšine in podobno. Gre pač za kakovost. Enostavno in jasno. Predava Zizek in največja dvorana teatra je razprodana. Prihaja eden najboljših in vredno mu je prisluhniti, vredno je biti zraven, ker ne gre za koncept od nekdaj, ne gre za koncept, ki ga še zadnjič pogledamo, preden umre, ampak gre za koncept, ki je sedaj v času, v katerem živimo, aktualen. Odgovarja na vprašanje sedaj. In tega ne razumejo. Da je živeti sedanjost tisto, kar šteje, kar se pričakuje od nekoga, ki naj bi vodil. Tega ne razumejo, in ko jim želi nekdo to povedati, ko jih na to opozori tudi širša množica, se postavijo v obrambo in čutijo napadene. Od prej omenjenega jim je žal najbližja tista »ne boš ti meni Zizeke majal«.