Pesaro 1978
Od poceni cunj do dragih mobilnikov, od plastičnih krožnikov do keramike, od česna do raznih omak, vse ali skoraj vse prihaja s Kitajske
Leta 1977, kmalu po diplomi, sta me dolgoletna sošolca Jože Dolmark in že pokojni Silvan Furlan povabila k sodelovanju z revijo za film in televizijo Ekran. V ta paket je sodilo tudi obiskovanje filmskih festivalov, pri čemer so mi bili bolj pisani na kožo tisti, ki so se ukvarjali z manj etablirano produkcijo. K slednjemu je sodila in še vedno sodi mednarodna Mostra novega filma v Pesaru, ki je običajno na koledarju pred začetkom glavne turistične sezone. In tako sem junija 1978 sedel na vlak in se odpeljal v Marke, kjer me je, poleg »novih« filmov, pričakala retrospektiva kitajskih filmov. In to prva predstavitev kitajske kinematografije v svetu po končani kulturni revoluciji, torej v letih postopnega in plahega odpiranja Kitajske v svet.
V trenutku sem se odločil, da bom med projekcijami, ki so potekale istočasno, sledil zgolj Kitajcem. Spoprijateljil sem se z vrstnico iz Benečije, Mario Tereso Padovo, in dogovorila sva se, da si bova vsak večer, ob kupici sladoleda v slaščičarni Gramsci, izmenjevala vtise o videnih filmih. Žal me je večkrat čakala zaman, saj so se projekcije kitajskih filmov zavlekle daleč v noč, po njih pa so bili člani kitajske delegacije odprti za poslušanje vprašanj, manj pa tudi za odgovarjanje. V glavnem so prikimavali, se vljudno smejali in nam ponujali kitajske smotke, ki so jih tudi sami neutrudno vlekli. Nekako mi je le uspelo izvedeti, da so ti filmi nastali v nasprotju z usmeritvijo »bande štirih«, ki je pod taktirko Džang Čing privilegirala ekranizacije nastopov kitajske opere, kar nekaj časa pa sem potreboval, da sem razbral vzorec, po katerem je bila večina filmov posnetih. Na pomoč mi je prišla psihoanaliza pravljic izpod peresa Bruna Bettelheima, ki je izšla zgolj dve leti pred mojim srečanjem s kitajskimi filmi in ki sem jo do takrat, na mojo srečo, že prebral. Mimogrede: slovenski prevod, ki je izšel leta 2014 pri založbi Studia Humanitatis z naslovom Rabe čudežnega – o pomenu pravljic, toplo priporočam vsem, pa če imate radi pravljice ali ne. Kitajci, navidezno tako oddaljeni od evropskih kulturnih vzorcev, so svoje (filmske) zgodbe gradili podobno kot naši pravljičarji. Orisu uvodnega stanja je sledil zaplet, iz katerega se junaki rešijo s starimi vzorci obnašanja, nakar se zaplet ponovi, vrnitev k starim rešitvam pa izjalovi. Pri »naših« pravljicah je šlo za posameznikovo odraščanje, ki je zahtevalo premagovanje travm na osebni ravni, pri kitajskih filmih pa je rešitev slonela na poudarjanju zavedanja, da se mora individualizem pokoriti skupnemu interesu. Kitajske cineaste so spremljali prodajalci drobnih spominkov made in P.C.R., predvsem lesenih šatuljic in iz papirja izrezanih krizantem, vejic in čarobnih pokrajin. Čez nekaj let sem kupil svoje prvo na Kitajskem narejeno orodje: natančno kljunasto merilo, ki ga hranim v izvirni škatlici z listkom delavca, ki je s podpisom jamčil za njegovo kakovost. Manj kot pol stoletja pozneje je že težko kupiti nekaj, kar ne prihaja iz Ljudske republike Kitajske. Od poceni cunj do dragih mobilnikov, od plastičnih krožnikov do najboljše keramike, od česna do raznih omak, vse ali skoraj vse prihaja s Kitajske.
Ni še daleč čas, ko smo na Kitajsko gledali skozi oči vzvišenega zahodnjaka. V tej drži jo je odkrival Michelangelo Antonioni, ki je leta 1972 posnel niz dokumentarcev s skupnim naslovom Chung Kuo, Kitajska in z njim gostitelje pošteno razjezil, pa tudi italijanski sodobniki, med katerimi je bil najglasnejši Umberto Eco, so mu očitali, da se je na Daljni vzhod odpravil z mislijo na snemanje vesterna. Še ena regresija, torej, medtem ko je šla Kitajska strumno naprej.
In danes nas, Kitajci, dobesedno gledajo zviška. Iz Nebeške palače v vesolju, ki so si jo zgradili sami, ker na Mednarodni vesoljski postaji zanje ni bilo prostora. Podreditev skupnim interesom torej ni zgolj recept za srečen konec filma, ampak dejansko šele začetek dolge poti odkrivanja še neslutenih priložnosti za napredek.