V Sitarjevcu s stropa visijo
Rudnik je eden najbogatejših na svetu, v njem so našli kar 60 vrst mineralov
NE, NE GRE za velik premogovnik, iz katerega bi črpali stotisoče ton premoga. Gre za lokalni rudnik Sitarjevec v Litiji, kjer je narava v 300 milijonih letih z narivanjem plasti ustvarila žile kar 60 mineralov in rudnin. Tam so stoletja kopali svinčevo in živosrebrovo rudo, občasno tudi cink, železo in baker, v zadnjih desetletjih pred zaprtjem leta 1965 pa zlasti barit. Prvi pisni vir o rudniku v Litiji predstavlja spomenik rudarskemu mojstru
Christofu Brukher
schmidu iz leta 1537. Omenja ga tudi Valvasor v svoji Slavi, a pravi, da je zapuščen. Spet so ga odprli sredi 19. stoletja in za potrebe taljenja rude v Litiji na levem bregu Save postavili talilnico. Povojne raziskave so pokazale, da so rudna telesa preveč razmetana po polju, zato rudnika ni bilo mogoče posodobiti. Zdaj je namenjen turističnim ogledom. Na vhodu v 100 metrov dolg glavni rov nas je pričakala vodnica
Mojca Hauptman. Malo smo bili začudeni, ko nam je razdelila sveže kombinezone, čelade in gumijaste škornje, nazadnje smo si nadeli alpinistični varovalni pas. »Oh, ja, spustili se bomo po vpadniku 16 metrov globoko, kjer se bomo priklenili za jeklenico.«
Ne več kot meter širok glavni rov, pod nogami smo začutili ostanke hrastovih pragov, male železnice, po kateri so rudarji potiskali vagončke z rudo. Prijetno je zahladilo: »V rudniku je stalna temperatura 10 stopinj Celzija in stoodstotna vlaga.« Ob strani so podporni tramovi, na stropu prečke, da se ne bi hribina usula na nas. V votlini so razstavljena rudarska orodja. Prišli smo do glavnega vpadnika, po katerem so se rudarji nekoč spustili, v dolžino je meril 250 metrov. Ko so 2018. sanirali rudnik in ga spremenili v muzej, so postavili lične lesene stopnice z varovalno jeklenico, kamor smo se pripeli. Udobno smo se spustili v globino in pristali na križišču rovov, ki so bili nizki, narejeni za pritlikavce, bolj za palčke iz Sneguljčice. Čeprav so rovi zgledno osvetljeni in smo dodatno osvetljevali pot z naglavnimi svetilkami, je trajalo nekaj minut, da smo se navadili na temo. Človek pomisli na rudarje, kako so sklonjeni, brez čelad, s karbidarico v rokah dan za dnem hodili po rovih, prenašali s seboj težka orodja in vdihavali prah, ki se je širil, potem ko so minerji, šusmani so jim rekli, razstrelili žilo. Bojka Drnovšek, hči zadnjega minerja Vladimir
ja Petjeta v Sitarjevcu, se spominja, kako je oče leta 1965 razstreljeval in miniral zadnje rove, ko so rudnik zapirali. »Oče je bil veseljak,« je dejala Bojka, medtem ko je iz cekarja na klop postavljala raznolike kipe, ki so delo očeta v pokoju. »Ampak ko je zvečer pomislil na službo, se mu je obraz zresnil. Bil je zelo odgovoren pri svojem delu.« O knapih slišimo, kako so radi popivali in veseljačili. A šusman ni mogel postati vsak. Potem ko je Vladimir navrtal luknjo in vanjo položil zadnji dinamit in zasul rov, je šel v zasluženi pokoj. »Že takrat je bil bolan. Veste, iz tega rudnika ni nihče prišel zdrav. Silikoza se je počasi nabirala v pljučih, ni bilo nobene pomoči. To je ru