Župniku ukradli posrebrene kovance
Kradel je, a na rop ni pomislil, trdi Milenko Hudorovac S še štirimi Romi je oropal 72-letnega Ivana Petriča
LJUBLJANA • Čeprav je, kot je sam priznal, že pred leti okradel 72-letnega Ivana Petriča, župnika iz župnišča Rovte Logatec, ga 30. januarja letos v družbi že obsojene četverice dolenjskih Romov Stanislava Mlakarja, Stojana Kovačiča, Darjana Hudorovaca in Sandija Brezarja nikakor ne bi oropal. »Iz dna srca vam povem resnico, da očitanega kaznivega dejanja nisem storil. Kaj takega mi niti na pamet ne bi prišlo, da bi šel oropat starejšega človeka. Saj, če pogledate v mojem kazenskem spisu, v preteklosti nikoli nisem storil kaznivega dejanja ropa,« je v svoj bran ljubljanskemu okrožnemu sodniku Marku Justinu povedal Milenko Hudorovac. »V župniji Rovte sem bil pred leti, tako da si ne bi upal še enkrat nazaj. Šel sem krast, ukradel sem nekaj malega, in to je bilo to. Nikoli v življenju nisem pomislil na rop,« je še zatrjeval. Ko je bral svoj zagovor, ki ga je sicer naslovil kot »ugovor zoper sodbo vrhovnega sodišča«, iz pripora pa ga je poslal na napačen naslov, in sicer namesto na okrožno kar na vrhovno, so ga v nekem trenutku celo premagale solze. In sicer v delu, ko je bil govor o njegovi družini oziroma otrocih. »Ne morem brati,« je zapustil prostor za obtožence, sodnik pa je prevzel branje zagovora. In tako smo lahko izvedeli, da doma nimajo pitne vode in da jo mora z avtom v 50-litrskem sodu iskat en kilometer od doma. To mora zdaj delati njegova zunajzakonska partnerica. Najraje bi videl, če bi mu sodišče dovolilo, da bi to lahko še naprej počel sam.
Župnik se je bal za življenje Hudorovac je v nadaljevanju brez težav odgovarjal na vprašanja tožilstva, obrambe kot sodnika. Če mu je bilo pri njegovih solzah ob spominu na otroke še za verjeti, pa bi to težko rekli za njegova pojasnila, s katerimi je želel dokazati, da je povsem nedolžen. Spomnimo, da je že obsojena četverica in po prepričanju tožilstva tudi Milenko 30. januarja letos presenetila 72-letnega Petriča. Potem ko je zaspal na kavču pred televizijo, ga je sredi noči prebudil čuden zvok. Mislil je, da se pred vhodnimi vrati spet mota kakšna mačka. A ko jih je odklenil, je vanj skočil moški in ga porinil nazaj, drugi pa je v srbohrvaščini vpil, naj mu takoj izroči denar: »Gdje so pare, pare, ubiču te!« (Kje je denar, denar, ubil te bom!) Tako so ga prisilili, da jim je izdal, kje je ključ pisarne in sefa. Odvlekli so ga do spalnice, tam vzeli ključa in skupaj odšli v pisarno in sef tudi odklenili. Prestrašeni župnik jim je izročil kuverte z denarjem, izmaknili so mu še pet posrebrenih spominskih kovancev. Še preden so roparji odšli, so pretrgali kabel telefona, da ne bi mogel poklicati pomoči, in ga zvlekli v spalnico. »Moral sem leči na tla, roke so mi na hrbtu zvezali s pasom, s kravato, ki so jo našli v omari, pa noge. Odšli so, jaz pa sem tako dolgo vlekel roko iz pasa, ki je bil na srečo usnjen in delno iz raztegljivega materiala, da sem jo osvobodil, saj sem si želel le, da preživim. Sem sladkorni bolnik in bal sem se, da bom padel v komo. Policijo sem poklical po tem, ko sem si osvobodil roko,« se je Petrič spominjal na sodišču.
V župniji Rovte sem bil pred leti, tako da si ne bi upal še enkrat nazaj.
Od Postojne v Žiri do Ljubljane Milenko Hudorovac zatrjuje, da ne ve, kako so se lahko kovanci znašli v njegovi torbici, saj je imel v njej le cigarete in drogo. Prav zaradi slednje je šel z nekom tistega dne v Ljubljano pa tudi v Postojno in Žiri. Iz Postojne v Žiri in nato nazaj proti Ljubljani se je vrnil s taksijem. Nato je pešačil ob dolenjski avtocesti in štopal, nakar se je pri izvozu za Šmarje - Sap pripeljala četverica že obsojenih roparjev in ga pobrala. Vse pozna, Sandi Brezar je celo njegov zet, s Kovačičem pa se je tri tedne pred tem skregal. »Nato smo se peljali po avtocesti naprej in vem, da je bilo v Višnji Gori opaženo policijsko vozilo in takrat sem videl, da je nekaj narobe. Vsi so gledali nazaj in rekli, 'saj ne gredo za nami,'« se je spominjal obtoženi. Kje je bila četverica prej, pa da takrat še ni vedel. Pomembno mu je bilo le, da čim prej pride domov, da vzame heroin, »ker sem imel krizo«. V Trebnjem so avto, Milenko pravi, da je šlo za »clio storia«, ustavili policisti: »Mlakar je rekel, 'joj, najebal' smo ga'.« Policisti so peterico strpali v »kiblo«, Milenku vzeli torbico, in jih odpeljali v Moste v pridržanje. Šele nekaj ur kasneje je policist prišel do Milenka in mu rekel, da bosta pogledala, kaj je v torbici. In v njej našel tudi kovance. »Še danes ne vem, kako je to prišlo v mojo torbico,« se čudi Milenko in dodaja, da se mu zdi zelo čudno, da v njej ni bilo droge.
Kako pa si razlaga dejstvo, da so na župnikovi kravati našli njegove DNK-sledi? Obtoženi pravi, da z rokavic, ki naj bi jih pri njem doma vzel njegov zet Sandi. Sam, kot je še enkrat zatrdil, ni sodeloval v ropu. Tega, da se je njegov mobilni telefon tistega dne ob 1.30 povezal na bazni postaje Rovte, kar naj bi dokazovalo, da je bil tam, pa si ni znal dobro razlagati. »Ni možno, da bi bil telefon tam,« je dodal. In zakaj ni šel s taksijem še domov na Dolenjsko? »Peljal me je samo do Ljubljane, ker nisem imel več denarja.«