Narava zmote odpušča počasi
Že šestintrideset let je minilo, odkar si mednarodna skupnost prizadeva za zaščito ozonske plasti, ki nas visoko v ozračju varuje pred škodljivim delom ultravijoličnega sončevega sevanja. Brez zaščitne ozonske plasti na zemeljskem površju ne bi bilo življenja, kot ga poznamo, saj bi ultravijolični žarki sterilizirali zemeljsko površje. Ozona je v ozračju malo, če bi ga zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na ledišče, bi ga bilo le za od 2 do 5 mm debelo plast, a vendar je za življenje na zemeljskem površju nepogrešljiv.
Glede na to, da je industrija že pred desetletji učinkovito nadomestila za ozon škodljive snovi in tako dokazala, da je mednarodna skupnost sposobna hitrega in učinkovitega ukrepanja, velja Montrealski protokol z dopolnili za enega najuspešnejših mednarodnih dogovorov. A žal imajo za ozon škodljive snovi, ki smo jih v minulem stoletju spustili v ozračje, dolgo življenjsko dobo in posledice bodo opazne še več desetletij. Da narava človekove zmote odpušča zelo počasi, tudi če so bile nenamerne, nas opominja tudi letošnji obsežni razvoj ozonske luknje nad južnim polom, ki je v tem stoletju med najizrazitejšimi. Obenem je to tudi opozorilo, da še vedno ostaja veliko neznank o dogajanju v ozračju in naravi na splošno. Čeprav smo s sodobno tehnologijo izmerili in razvozlali veliko skrivnosti narave, ostaja še veliko neodkritega. Še posebno to velja za polarna območja, ki so odmaknjena in negostoljubna. Napačno je tudi razmišljanje, da se nas dogajanje na polarnih območjih ne tiče, saj je podnebni sistem povezan. Dokaz za to je že dejstvo, da so za ozon škodljive snovi, ki so jih v ozračje spustili industrija in uporabniki izdelkov, dosegle tudi višje plasti nad polarnimi območji, torej daleč od krajev, kjer smo jih vnesli v ozračje. Poleg tega se ozonska luknja ne pojavlja zgolj v obdobju med avgustom in novembrom nad južnim polom. V manjšem obsegu in le redko v skrb vzbujajoči intenziteti spomladi nastane tudi nad severnim polom. Razlike v obsežnosti izginjanja ozona nad polarnimi območji iz leta v leto so posledica vremenskega dogajanja nad polarnimi območji, saj se raven za ozon škodljivih snovi v zraku le malo spreminja.
Polarna območja so daleč in bolj kot stanje ozonske plasti se nas je septembra dotaknil teden mobilnosti. Na promet gledamo z dveh zornih kotov. Po eni strani nam zagotavlja mobilnost in sodobne družbe si brez njega ne predstavljamo, po drugi strani pa je velik vir onesnaževal in toplogrednih plinov. Zavedamo se, da nam škodi, a brez njega ne moremo, zato iščemo načine, kako zmanjšati njegove škodljive učinke. V zadnjih letih so bili na tem področju že narejeni pomembni premiki. Veliko poti v mestu naredimo peš ali s kolesom, vse več je kolesarskih stez. Mestni potniški promet postaja vse bolj zelen, a veliko bo še treba narediti, da bo bolj prilagojen uporabnikom, s tem pa tudi privlačnejši. Žal je pandemija javni prevoz močno prizadela. Ne samo za upokojence, brezplačni mestni promet bi morali ponuditi vsem, če želimo mesta prometno razbremeniti in zmanjšati onesnaževanje ter prispevati k bolj zdravemu mestnemu okolju.
Sodobni motorji so sicer do okolja prijaznejši, a vozil je vedno več, zato ostajajo dušikov dioksid in delci, ki jih v mestih prispeva promet, velik problem. Čeprav promet ni edini vir izpustov, ima pomembno vlogo pri izpostavljanju ljudi visokim ravnem onesnaževal. Evropska okoljska agencija ocenjuje, da v Evropi zaradi onesnaženega zraka vsako leto predčasno umre 350.000 ljudi. Izpostavljenost dušikovim oksidom povezujejo z zmanjšanjem pljučne funkcije, večjo dovzetnostjo in odzivnostjo dihal na naravne alergene ter večjo nevarnostjo za vnetje dihal. Škodijo nam tudi delci, še najbolj tisti, ki prodrejo globoko v pljuča. Razlogov, da si prizadevamo za do okolja prijaznejšo mobilnost, je torej več kot dovolj.