In nasiten
ostanj je eden tistih plodov, ki nezmotljivo najavijo prihod jeseni. Je okusna hrana in razlog, da se odpravimo v gozd. Pri nas je namreč pravi kostanj, kot še pravimo drevesu z užitnimi plodovi, precej razširjen, med nabiralci gozdnih plodov pa zelo priljubljen. Za njim ni treba iti daleč v neobljudene gozdove, celo v mestnih parkih ali gozdovih, kot je ljubljanski Rožnik s Šišenskim hribom in Mostecem, ga je v izobilju. Zato v jesenskem času sprehajalci z urejenih obljudenih poti radi zavijejo malce levo ali
Kdesno in ga naberejo. Nabiranje kostanja je svojevrsten izziv, saj se temno rjavi plodovi skrivajo v ježicah, ki nas lahko prav boleče popikajo. Razpiramo jih s palico ali čevlji, lahko pa si nadenemo debele rokavice, primerne so recimo delavske. Pri nabiranju pa tudi nakupovanju moramo biti kar se da pozorni: v košari ali vrečki naj se znajdejo le zdravi, čvrsti plodovi, ki na površini nimajo vidnih luknjic, saj te nakazujejo, da je v plodu gost v podobi črva. Če vsega kostanja ne porabimo naenkrat, ga shranimo na hladnem, lahko v hladilniku, vendar ne več kot dva tedna, saj se bodo začeli plodovi sušiti. Če smo v dvomih glede kakovosti oziroma zdravja plodov, jih namočimo v hladni vodi: kar priplava na vrh, zavržemo, plodovi, ki potonejo, pa so praviloma uporabni. Pripravljamo ga na različne načine, najpogosteje ga pečemo ali kuhamo, kar celega. Pred peko v lupino vsakega ploda zarežemo črto, da ne bo pokalo. Kuhamo celega v veliki količini slane vode in ga potem olupimo ali pa enostavno prerežemo in iztisnemo mehko meso iz lupine. Pečemo ga v ponvi ali na žerjavici, kuhan bo v eni uri, pečen nekoliko prej. Dobro pečenemu lupina kar sama odpade, ko jo malce pomencamo.
Iz kuhanega lahko pripravimo okusno kremno juho ali pire, slednjega lahko zamrznemo. Pire ponudimo kot prilogo ali uporabimo kot osnovo za sladice, na primer torto, kremo ali kolač. Pečenega ali kuhanega, seveda olupljenega, dodajamo kot prilogo mesu ali pa ga grobo narežemo in stresemo v zelenjavno ali gobovo enolončnico.