Kvadratura dobrodelnosti Na eks
O dobrodelnosti nerada pišem. Najprej zato, ker sem velikokrat tudi sama dobrodelna, a nimam potrebe po pozornosti zaradi tega. Dovolj je, da tisti, ki to vedo, pač vedo. Nerada kaj o tem pišem tudi zaradi tega, ker so nekateri, no, kar številni, ki se imajo za velike, največje dobrodelneže z največjim srcem, nemudoma užaljeni, če vse ni napisano tako, kot jim običajno spišejo njihovi likalniki njihovega osebnega izgleda.
Sem se pa odločila, da tokrat vseeno popišem razmislek in pomislek, vezan prav na dobrodelnost.
Kot vem, bo med 18. in 24. oktobrom 2021 spet potekal teden dobrodelnosti, ki ga Rdeči križ Slovenije pripravlja v sodelovanju s Televizijo Slovenija, in spet bodo lahko posamezniki in podjetja prispevali svojo donacijo k zmanjševanju socialne izključenosti vsakega petega upokojenca in vsakega desetega mladoletnega otroka. Podatki naših državnih statistikov kažejo, da je bilo v Sloveniji v letu 2020 tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak osmi prebivalec. Še posebno problematična je dolgotrajna revščina, saj si ljudje zaradi nje ne morejo privoščiti nekaterih dobrin, storitev in dejavnosti, ki so običajne za družbo, v kateri živijo, in se zaradi tega oddaljijo od socialnega okolja ali se celo izolirajo od družbe.
Podatki, zaradi katerih bi se morali na noge postaviti vsi, poslanci, politična elita in še kdo. Pa se ne. Rdeči križ se mora in kaj kmalu najbrž še cerkveni Karitas. Žal!
Vsako leto eno in isto, namesto da bi se potreba po dobrodelnosti zmanjševala, se povečuje. In to v socialni državi, o kateri me politična elita tako rada prepričuje in se z njo – v posmeh vsakega osmega prebivalca države, ki jo imajo vsi člani elite tako radi, da so že kar sluzasti – hvali.
Sedem let mineva od obiska Henryja Timmsa, ki ga uvrščajo med 50 najzanimivejših svetovnih filantropov, v Sloveniji. Takrat je možak dejal, da »dobrodelnost ni le dati denar, ampak še vse kaj drugega« … Ko ga je leta 2014 ameriški časnik NonProfit Times uvrstil na seznam 50 najvplivnejših osebnosti na področju neprofitne dejavnosti, je možakar dejal, da je to zato, ker ima odličen oddelek za stike z javnostmi.
In sem se danes, toliko let pozneje, zamislila ob nenehnem medijskem prikazovanju velešportnodobrodelnega dogodka v Ljubljani, na katerem je žogo brcala, pozneje pa ponosno pokazala, da je dobrodelno podarila 120.000 evrov, evropska in slovenska športna elita. Za katero je, mimogrede, omenjenih 120.000 evrov kapljica v morje prihodkov, s katerimi razpolagajo v lastnih žepih. Morda bi bilo bolje, da denarja sploh ne bi nakazovali in se pred objektivi hvalili z vsoto, ampak bi raje z argumentom svojih karier »pritisnili« na
Zato se najbrž kultura dobrodelnosti vedno bolj usmerja v spletanje bolj osebnih zgodb upokojenih športnikov, županov in drugih »jaz-bi-radbil-poleg« osebkov.
državo in jo prisilili, da začne končno število socialnih problemov zmanjševati, ne pa povečevati. Ne, so pa udeleženci raje poskrbeli za uresničitev besed že omenjenega Timmsa in poskrbeli za odličen »piar.« Ta je šel v skoraj ure v elektronskih medijih in kvadratne metre v tiskanih medijih. In?
Še enkrat se mi je pač potrdil pomislek, da se mi dobrodelnost v današnji organizirani družbi zdi predvsem pomembna kot zdravilno sredstvo, ki ga lahko prakticirajo le dobrodelneži, ki s tem koristijo predvsem sebi, ne glede na to, da vsak evro prav pride tudi tistemu, ki ga res potrebuje. Zato se najbrž kultura dobrodelnosti vedno bolj usmerja v spletanje bolj osebnih zgodb upokojenih športnikov, županov in drugih »jaz-bi-rad-bil-poleg« osebkov. Verjetno je že vsem jasno, da le z dobrodelnostjo ne bomo rešili vseh, ki potrebujejo pomoč v naši temni državi na sončni strani Alp. Jasno pa je tudi, da državni aparat s trenutno organiziranostjo nič ne pripomore niti ne kaže kake posebne volje, da bi bilo pomoči potrebnih v Sloveniji manj.
Pa saj sem že enkrat zapisala, da pogrešam prispevke o tem, da so se poslanci vseh barv odločili, da bodo prispevali iz svojih žepov. In to javno dokazali. Še vedno tega nisem dočakala, sem pa dočakala, da se mi je soseda, ki sodi med revnejše upokojence v državi, s ponosom pohvalila, da je namenila nekaj »fičnikov« za Rdeči križ.
Pa saj navsezadnje poslance in druge domnevne predstavnike politične elite po svoje tudi razumem. V javnem koritu pač ni denarja na pretek.