Podoba v zrcalu
Zadnje čase opazujem naše in tuje politike in političarke. Veliko dela in znanja vlagajo v svojo igro poštenosti, predanosti, altruizma … Ko jih človek gleda in posluša, bi skorajda
dobil sladkorno. Večina naroda naseda. Verjame in veruje. In narod je najbolj zadovoljen in posameznik varen, ko je osebni izbor všeč večini ljudstva. Tej pasti najbolje služijo merjenja javnega mnenja in lestvice priljubljenosti politikov in političark.
Med filmarji ali gledališčniki se ve. Oseba z jasnim stališčem, karakterjem, neomajnostjo in hojo po poteh etičnega in moralnega ne more biti dober igralec/igralka. Podobno je v politiki. Najdi si šlevo brez lastnega mnenja, poškodovano in psihofizično zlomljeno, in v rokah imaš testo, iz katerega lahko zraste ljubljenec ali ljubljenka občinstva.
V življenju srečujemo, od rojstva do smrti, nove ljudi. Ko nov obraz prvič uzremo, se v naši glavi sproži neki program ovohavanja, ogledovanja, premerjanja in primerjanja. Gre za možganske operacije, ki so večinoma podzavestne, nekaj pa je tudi zavestnih. Podzavestne operacije se dogajajo v naših srednje starih možganih. Ti preverjajo kategorije nevarnosti, privlačnosti, uporabnosti ali škodljivosti. Istočasno pa naši najnovejši možgani, shranjeni pod našim čelom, že izvajajo memoriranje, enačenje in razlikovanje, diplomacijo, uporabnost.
Vse skupaj se zgodi v delčku sekunde, najpočasneje morda v nekaj sekundah. V naši glavi se znajde nova datoteka, ki hrani podatke, ki novo spoznano osebo klasificirajo v predal pomembnih, nepomembnih, privlačnih, odbijajočih osebkov …
»Hm, sam pri sebi ugotavljam, da sem preračunljiv.
Verjetno smo ljudje taki. A naj govorim o sebi. Rekel bi, da sem zajeban preračunljivec. Če mi nekdo potegne, mu lezem v rit. Če me kdo odbija, ga pozabim v trenutku. Če bi od koga lahko imel koristi, sem po potrebi tudi lizun. In če začutim, da bi mene kdo izkoriščal in nategoval … se mi to po navadi tudi zgodi. V segmentu mojih izbir sem prasec. V segmentu tujih izbir sem naivko. Evo. To je moja spoved pred ogledalom.
Sem pa tudi volivec. Zadnjih trideset let volim dokaj neobičajno. Ugotovil sem, da sem zelo natančen in uspešen pri ocenjevanju človeka
Kaj se je zgodilo v vaši glavi, ko ste prvič uzrli Tita, Kardelja, Kučana, Drnovška, Peterleta, Janšo, Bratuškovo, Bandelija, Hojsa, Fajonovo, 'Mesečnika' …?
po obrazu, obrazni mimiki, govorici rok in telesa, motoriki, komunikaciji. Skoraj vedno je moj prvi vtis o človeku precej točen. Prepoznam prasca, primitivca, lopova, tudi če so prve besede in dejanja zapakirani v celofan s pentljo,« mi je pred nekaj urami pripovedoval moj Kreativni škrat.
Kakor koli, dokazan aksiom psihologije množic uči, da bi družbe najbolje funkcionirale, če bi volivci vedno izvolili obraze iz spodnje polovice lestvic priljubljenosti. Nikakor ne lepih. Nikakor ne najbolj všečkanih. In nikakor ne prijaznih, medenih. Ko se urežeš, rani najbolj pomaga pekoče razkužilo. Ko krvavi družba, ne izbiraj medenih obljub, ampak bolečo terapijo.
Na volitvah praviloma volimo pocukrane všečneže in zadirčne moškače. Zato smo, kjer pač smo. Neki devetdesetletnik mi je zaupal modrost, da pameten mož izbere srednje lepo in uporabno ženo, ki ga bo občudovala, mu zaupala in ga negovala do konca dni. Pametna ženska pa naj izbere neopaznega, tihega, pridnega in skrbnega moža, ki jo bo cenil, varoval in oboževal. Modri starec je še povedal, da je najpomembnejša prva sekunda. V tem trenutku vemo in izvemo o osebi, ki nam na novo vstopi v življenje, največ. Prvi frem, prvi vonj, prva kemija. Vse našteto pa nam vse bolj polzi iz rok, stikov ni več, nadomestili so jih retuširani algoritmi.
Kaj se je zgodilo v vaši glavi, ko ste prvič uzrli Tita, Kardelja, Kučana, Drnovška, Peterleta, Janšo, Bratuškovo, Bandelija, Hojsa, Fajonovo, Vizjaka, »Mesečnika« …?
Vaših občutkov ne poznam in me pravzaprav niti ne zanimajo. Upam pa, da se strinjamo, da je razlika med starodobnimi obrazi in političnimi naplavinami zadnjih let več kot očitna.
Zrcalce, zrcalce na steni, povej …