Igra z življenji
Ker se med tednom iz svoje Suhe krajine vsak dan vozim v službo v Ljubljano, večino opravil na posestvecu opravim čez vikend in v desetih letih, kar živim tam, sem se tudi vsaj tolikokrat krvavo porezal, požagal ali posekal, pač nisem tehničen tip. Vsega hudega vajena žena je vedno le zavila z očmi, pa ne že spet!, me povila in sva, če je bilo treba, oddrvela na urgenco v našem zdravstvenem domu. Enkrat so prišli pome tudi z rešilcem, pa se je k sreči izkazalo, da sem arterijo zgrešil za dva centimetra. Ampak to so bile v resnici lažje nesreče, pošili so me in sem bil kot nov, v najslabšem so me za eno noč zadržali na opazovanju. Je pa mojemu sovaščanu v gozdu odbilo motorko v glavo, menda je bila kriva neka skrita grča. Tudi to se je zgodilo konec tedna in bi se slabo končalo, če ne bi prihitela zdravstvena ekipa, za sedem kilometrov po ovinkasti cesti čez hrib so rabili pet minut, torej je šlo bolj po zraku kot po tleh. Neke sobote je bil še bližje smrti drug sosed, njega je infarkt, odločale so minute, in so ga rešili. Po predlogu reorganizacije mreže nujne medicinske pomoči, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, se na podeželju lahko poškodujemo ali nas zadene kap samo med delavniki od sedmih zjutraj do osmih zvečer, ko lahko računamo na reševalce z domačega zdravstvenega doma, ponoči in čez vikende bomo odvisni od satelitskih urgentnih (SUC) in urgentnih centrov (UC).
Kakor vidim na zemljevidu zdravstvene mreže, je za Dolenjsko predviden SUC v Črnomlju, UC je v Novem mestu. Če bi bilo tako v zgoraj omenjenih primerih, bi bila moja sovaščana že pod rušo. In še nekaj me zanima: koliko časa bom čakal v Novem mestu, ko se naslednjič porežem? Predstavljam si, da bo gneča nepopisna – tam bo cela Dolenjska, v Črnomlju pa Bela krajina. Koliko Slovencev je umrlo zaradi dolgih čakalnih vrst, ne bo nikoli znano, veliko bolj jasno pa bo, koliko jih bo zavoljo prepočasne intervencije. Vračamo se sto let nazaj, ko so na pomoč prihajali še s konjsko vprego – ampak takrat drugega ni bilo. To je igranje z našimi življenji.
Vračamo se sto let nazaj, ko so na pomoč prihajali še s konjsko vprego – ampak takrat drugega ni bilo.