Porušenem Nepalu
našem prihodu iz Nepala, in sicer 30. novembra 2015. Vsa finančna sredstva, zbrana v tistih treh mesecih, so bila predana v roke ameriške neodvisne humanitarke Shereen Sarick, s katero sva se po dolgih letih virtualnega poznanstva oktobra končno tudi v živo objeli,« po vrnitvi iz Katmanduja pripoveduje vzradoščena Anja, saj so njene dobrodelne drobtinice padle na plodna tla. »Celotni projekt je vodila Shereen. Ena najbolj srčnih ljudi, ki jih premore ta svet. Ob odprtju šole je vse največje donatorje iz Amerike, Kanade in Avstralije zbrala na petdnevnem trekingu, da smo se lahko podružili, si izmenjali življenjske zgodbe in se sprehodili po dolini Langtang, ki jo je potres najbolj prizadel in kjer se še danes pobirajo.«
Najprej se iz kupa opek ni dalo razbrati, kot je bila osupla ob prvem obisku ranjene dežele, »ali je bila to nekdaj hiša ali gre le za kup kamenja in blata. A plastični šotori, barake iz bambusovih vej, pokrite s slamo ali z aluminijasto streho, ob teh kupih potrdijo misel, da gre za podrta bivališča.« Kljub brezizhodni bedi, v katero jih je pahnilo neravnovesje v naravi, je v prestrašenem in prizadetem ljudstvu prepoznala iskrico trdoživosti, boja in poguma, ki je Anjo v domovino pospremil z zavedanjem, da je na pravi poti. In res, že ob prihodu domov se je tudi v njen dobrodelni fond steklo toliko denarja, da je bil od ideje do opeke le še korak. »Zgradili nismo samo šole, ampak celoten kampus, ki omogoča nastanitev, hrano in šolanje za več kot 200 otrok, še dodatnih 200 jih prihaja samo k pouku. Kampus sestavljajo učilnice, jedilnica, sanitarije in administrativni prostori za učitelje, dečki in deklice imajo ločeni bivanjski zgradbi. Po odprtju bodo dobili še nogometno in košarkarsko igrišče,« je Anja navdušena ob prihodu iz dežele, ki jo je spet oplazila sreča. Ta se zrcali predvsem v pogledih najmlajših, ki so po sedmih letih spet ponosno in samozavestno zakorakali skozi šolska vrata. Anja, ki pravi, da se je v deželo vrnila po »pravljičnih sedmih letih, da vidim, kakšno veselje preveva otroke, ki so med potresom izgubili starše, domove, sorodnike in delček svojega otroštva, da vidim, kakšne temelje prihodnosti teh otrok smo postavili in kje točno nam je to uspelo,« je pod mogočnimi himalajskimi očaki spet začutila utrip zadovoljstva in življenjskega ravnovesja. Pa tudi neizmerne hvaležnosti. »Ne bom pozabila gospoda, ki mi je iz svojega novega plastičnega doma prinesel majhno limeto v zahvalo, ker bomo pomagali njihovim otrokom.«
Ð