Za dober namen pisali pravljičnih sedem let
Primož Mirtič Dolenec je v knjigo pravljic povezal evropske ustvarjalce Ves dobiček gre za pomoč otrokom, ki so izgubili bližnje
LJUBLJANA V pravljicah je vse mogoče. In ko jih povabimo v svoje življenje, pride z njimi k nam tudi nekaj čarobnosti. Temu bi nedvomno lahko pritrdil Primož Mirtič Dolenec, ki se mu je pred štirimi leti utrnila zamisel o pravljici, ki bi jo spisalo 10 piscev in jo likovno opremilo prav toliko ilustratorjev. »Kjer bi en ustvarjalec obmolknil, bi drugi nadaljeval, tretji pa to narisal,« je zasnovo kolažne pravljice, v kar ga je gnala želja po povezovanju ljudi, kratko razložil Primož. A ta je nato tako rekoč zaživela lastno življenje. Nenavadna ideja se je namreč kot ogenj širila po družabnih omrežjih in pritegnila ogromno ustvarjalcev, ki so želeli postati del te izjemne zgodbe. Ena pravljica se je tako prevesila v knjigo sedmih zgodb, v kateri je domišljijo prepletlo skoraj sto ustvarjalcev iz sedmih evropskih držav. »Vsako zgodbo je pisalo sedem piscev in jim ilustracije dodalo sedem ilustratorjev. Ustvarjalci pa ob Sloveniji prihajajo še iz Avstrije, Italije, Nemčije, Francije, Finske in Velike Britanije. Naslov se je torej ponudil praktično sam – Pravljičnih 7.« Da je sedmica resnično pravljično število, dokazuje tudi, da bo ves izkupiček od 1000 natisnjenih izvodov šel v dober namen.
Prvič na letalu
Primož, po izobrazbi učitelj razrednega pouka, nikoli ni bil strasten bralec. Kot otrok je sicer ogromno večerov preživel ob poslušanju pravljic, ki so mu jih brali starši, a danes za knjigo le redko zagrabi: »Mora biti res napeta kriminalka, da jo primem v roke.« Podobno si nikoli ni bil – če odmislimo pisanje pesmi – najbolj blizu niti s pisano besedo, s katero se je pobliže seznanil šele leta 2018, ko ga je študentska izmenjava popeljala na Finsko. »To je bila zame povsem nova izkušnja, začenši s poletom, saj je bilo prvič, da sem se usedel na letalo.« Doživljanje tega vsega novega je, precej sodobno, poskušal s širšo publiko deliti v obliki vloga. A je pogorel in pomislil, da bi mu morda lepše steklo z blogom. »Po petih, morda šestih blogih, ko sem začel dobivati dobre odzive, sem se začel poigravati z idejo, ki bi združila moj novoodkriti hobi pisanja s pravljicami, ki so del učiteljskega poklica, ter željo po povezovanju ljudi.« Idejno seme je tako začelo kliti, a hitreje in bolj razvejano, kot je pričakoval. Že hitro po objavi ideje z navodili na njegovem profilu na facebooku
je bilo namreč vseh 20 ustvarjalski mest zapolnjenih. Še več, zanimanja je bilo še bistveno več, zato je začetno idejo ene zgodbe spremenil v tri s po sedmimi pisci in sedmimi ilustratorji, »na tak način smo v projekt lahko vključili že 40 ustvarjalcev«. Možnost je Primož namreč želel dati vsakomur, ki je izrazil željo po sodelovanju, tudi če je to pomenilo opustiti zamisel, da bi v zgodbi sam pustil avtorske sledi.
Ideja je bila morda dokaj preprosta, a organizacijsko skrajno zahtevna. Prvi avtor napiše en odstavek, ki ga nato nadaljuje drugi, tretji pa besedo oživi v ilustraciji. Vsi anonimno, brez podpisov. In tako naprej. Vezni člen med vsemi pa je Primož, ki se je skoraj utapljal v seznamih. On je namreč določil, kdo bo nadaljeval zgodbo katerega in kaj bo ilustriral vsak ilustrator, ter to sporočal naprej. Vse skoraj arhaično, v obliki pisem. Že od začetka je bilo namreč določeno, da vsi pišejo na roko, na papir, izmenjava vsega pa da poteka izključno v obliki pisem. »Z digitalizacijo ni nič narobe, a v šoli sem videl, da otroci, če bo šlo tako naprej, kmalu ne bodo več znali pisati na roko. Prek tega projekta sem želel malce obuditi kulturo pisanja na roke in tudi pošiljanja pisem. Vsi avtorji so zato svoje odlomke spisali ročno, original po pošti poslali meni, kopiji pa eno naslednjemu piscu in drugo ilustratorju.« Ne nazadnje je v nabiralnik lepo dobiti še kaj drugega kot položnice. Od pisemskega pošiljanja je odstopil le toliko, da je vselej, ko je odposlal navodila, poslal še kratek mail, »da je poštni škrat odrinil in da lahko že v kratkem pričakujejo, da bo nekaj priletelo v nabiralnik«.
Vpisan med pisce
Kljub logistično velikemu zalogaju je projekt tekel kot po maslu. Po letu in pol je bila končana prva zgodba, še pol leta pozneje druga in nato tretja. A če je Primož mislil, da je zgodba s tem končana, se je pošteno zmotil. Namesto da bi lani postavili še zadnjo piko, so se, kljub Primoževim začetnim pomislekom, odločili, da projekt še enkrat razširijo. »Sprva sem bil v dvomih, šlo je za še enkrat tolikšen zalogaj. Nato pa smo imeli v pičlem tednu zapolnjena vsa mesta za nove pisce in ilustratorje!« Manjkal jim je le še avtor za zadnji odlomek zadnje, sedme zgodbe, za kar je poprijel kar Primož. »Razpletlo se je tako, da sem nato tudi sam dobil priložnost, da doprinesem svoj pisateljski del.«
Na 248 straneh je zaživelo sedem pravljic, v katerih se zrcali pravi mozaik življenjskih izkušenj – o izgubah in strahovih, o ljubezni in upanju. Seveda, kot se za pravljice spodobi, vse s srečnim, pozitivnim koncem. Pri tem Primož še poudari, da čeprav je knjiga otroška, ni namenjena le najmlajšim bralcem, temveč se te zgodbe dotaknejo vsakogar ne glede na leta. Podobno kot ne starost ne izkušnje niso igrali vloge pri ustvarjalcih, ki so v zgodbah puščali svoje sledi. »Sodelovali so tako srednješolci kot upokojenci, nekateri smo bili praktično brez pisateljskih izkušenj, pridružili pa so se tudi takšni, ki so izdali že več knjig.«
Zgodbe so torej povezale sto ustvarjalcev, ki pa jih nista pritegnili le izvirnost ideje in želja po izražanju umetniške žilice. Pritegnila jih je tudi plemenitost projekta, ki je že od prvega dne dobrodelno naravnan. Ob tem so kar dolgo pretresali, komu nameniti izkupiček, dokler se niso odločili za program društva Hospic, Tabor levjesrčnih, ki pomaga otrokom ob izgubi najbližjih. »Sklenili smo, da sredstva in tolažbo namenimo tistim, ki najbolj pogrešajo toplino bližnjih. Ti otroci to zelo potrebujejo,« še pravi Primož, v dno srca hvaležen Fundaciji Aljažev kRaj, ki jim je pomagala do donacij, da so knjigo lahko natisnili in je v pravljične svetove že popeljala prve bralce. TINA PODOBNIK
Dobro tretjino vseh natisnjenih izvodov so že prodali, svojega pa lahko naročite na pravljicnih7.si ali dobite na sedežu Fundacije Aljažev kRaj.