Naslovnica kot imidž
Na eks
Naslovnice glasbenih albumov so nekoč predstavljale okno v svet – nemalo njih je bilo umetniških oziroma (če želite) ustvarjalnih/idejnih presežkov, kar nekaj njih ikoničnih, nepozabnih. Dopolnjevale so se zbirke na domačih policah, krasile so izložbena okna, takšne in drugačne zidove sob poslušalcev in tudi resnejših institucij, galerij. Naslovnice so markirale glasbene ere, danes pa večinoma zgolj zbujajo nostalgijo, saj je obdobje velikih naslovnic mimo. Razlogov za to je več. V obdobju vinilnih plošč so bile prve strani večjega formata, torej vidnejše, in so umetnikom ter propagandistom nudile več prostora, širše »platno« za ustvarjanje. Nato se je v osemdesetih, s prihodom avdiokaset, to »platno« občutno zmanjšalo, nekoliko kasneje, v devetdesetih, v eri popularizacije tako imenovanih zgoščenk (cedejev), pa se je znova nekoliko zvečalo, a velikosti vinilk naslovnice glasbenih albumov niso dosegle nikoli več. Izziv je bil torej manjši, saj je bila manjša tudi vidnost. Danes na neinteres poglabljanja v stvaritev nepozabne naslovnice albuma vpliva tudi internet, ki je v 21. stoletju popolnoma spremenil igro konzumiranja glasbe. Danes je naslovnica plošče majhen, komaj viden kvadratek na naših pametnih telefonih, ki med sabo loči posnetke, torej nanj niti nismo več tako zelo pozorni. V svetu, ki je hiter, instanten in že tako na vsakem koraku poln vpadljivih vizualij, ni prostora za klasične naslovnice plošč. Slednje so tako postale že skorajda muzejske, zbirateljske. Vinilne plošče so na splošno našle svoj dom v tako imenovanih »second hand« trgovinah z rabljeno robo, sicer pa jih najdemo v tistih nekaj še obstoječih za glasbo specializiranih trgovinah, v katerih najdemo ponovno izdane stare izdaje ter nekatere nove, saj je na neki način pred kratkim to v krogu petičnežev vnovič postal trend. A cene vinilk niso več tako dostopne kot nekoč, gibljejo se nad 20 evrov, nekatere tudi precej višje.
Med prijatelji imam nekaj zbirateljev ikoničnih vinilnih plošč, ki so za oči poslastica prav zaradi legendarnih naslovnic. Nekateri zbirko štejejo v sto, najvztrajnejši pa tudi v tisoč primerkih. Nemalo od njih, tistih najredkejših, lahko dosega vrtoglave cene. Zbiratelji raritete mrzlično iščejo, zato so pripravljeni odšteti tudi »več«, saj gre za strasten hobi. Prav pred kratkim
Bilo je nekoč ... ko so podobo glasbenikov predstavljale naslovnice plošč in ne profili na instagramu.
sem za novo leto želel obdariti kolega, ki se navdušuje nad vintage stvarmi, obenem pa je tudi navdušenec nad glasbenimi zasedbami, ki so bile priljubljene v nekih drugih časih. S tem namenom sem odšel v znano trgovsko verigo, v kateri imajo v zgornjem (seveda najbolj odročnem) nadstropju tudi glasbeni oddelek, ki je te dni sicer bolj posvečen najnovejšim slušalkam kot albumom, vendar imajo še vseeno po sekcijah razdeljene tako zgoščenke kot tudi vinilke. Kasete boste danes našli zgolj na boljšem trgu ali v trgovinah z rabljenimi stvarmi.
Med iskanjem primerne vinilke mi je v oko padla naslovnica albuma Their Satanic Majesties Request zasedbe The Rolling Stones. Plošča iz leta 1967 se je takrat lahko pohvalila s prvo 3D-naslovnico, kar je bilo za tisti čas precej inovativno in napredno. Nekateri kritiki so dotične britanske rockerje obtoževali, da kopirajo Beatle, ki so nekoliko prej izdali kostumsko in barvno »sorodno« naslovnico, in sicer legendarni album Sgt. Pepper's Lonely Heart's Club Band. Danes se s tem, kdo je bil prvi in boljši, v času psihedeličnih glasbenih eksperimentov, ne ukvarja nihče več. Ostali sta dve izjemni naslovnici. Odločil sem se za nakup. V rokah sem držal nekaj, kar je spominjalo na muzejski artefakt, nekaj, kar je bilo več kot zgolj glasba na ploščku – imelo je rep, glavo, vsebino, koncept, umetniško vrednost. Bilo je nekoč ... ko so imidž glasbenikov predstavljale naslovnice plošč in ne profili na instagramu.