Nato razmišljali
Njihova ravnanja bodo zato za vselej zapisana v analih, vsi mi pa smo lahko ponosni, da so med nami tudi takšni.
Mariborski junak Bojan Iršič
Eden takšnih je zagotovo mariborski junak Bojan Iršič. Njegova žena Sabina je bila na slovesni podelitvi ob njem in od vsega ponosa vidno žarela. Navdušeno je fotografirala svojega moža. Za spomin – na njegovo neverjetno požrtvovalnost, ki jo je pokazal 28. aprila lani.
Tega dne se je Bojan Iršič kot po navadi sprehajal s svojim border coliejem, kliče ga Dejzi. »Nenadoma zaslišim glasne krike, bili pa so že na meji rjovenja. Dejzija sem potem pustil na drugi strani ceste, pa saj sprva niti nisem vedel, ali gre za moškega ali žensko, šele zatem sem videl tega, ki je s kijem z vso silo tolkel po njeni glavi!« Naštel je najmanj 15 silovitih udarcev po njej, raje kakšnega več. »Ubil bi jo!« se je spominjal. Da bi lahko tudi njega, je prvič pomislil šele davno potem. »Takšen je moj mož po naravi, vedno išče in išče in ni miren, če komu ne pomaga, pa čeprav je bilo takrat tudi za moj okus le nekoliko preveč,« se je zasmejala Sabina. In res: ko je Bojan videl omenjeno trpinčenje, se je pojavil v središču srhljivke, s svojim prihodom pa je osumljenca očitno tako presenetil, da je žrtev prenehal napadati, stekel do avtomobila in se odpeljal. Medtem ga je Bojan Iršič s svojim mobilcem tudi fotografiral in poklical na 113. Podal je opis vozila in počakal na prihod reševalne ekipe. Še več, s svojim nesebičnim ravnanjem je zagotovo rešil življenje občanki ter tudi pripomogel k nadaljnji in uspešni preiskavi tega kaznivega dejanja.
»Zdi se, da je zgrešil svoj sanjski poklic in bi moral biti policist,« smo ustrelili kar tja v en dan. Njegova žena pa se je samo nasmehnila in dejala: »Pa saj nekoč je že bil.« Bojan Iršič jo je dopolnil: »Policist sem resda bil, a pravzaprav zelo malo časa.« Ker je zbolel za klopnim meningitisom in posledično shujšal, kot nam je povedal, s 97 na pičlih 44 kilogramov, za v pokoj pa še ni bil pripravljen, je že kmalu zatem najprej presedlal med varnostnike in naslednje desetletje čuval prevoz denarja za mariborsko kreditno banko, nakar je odprl obrt in še danes z veseljem adaptira hiše in stanovanja. »In če se zgodi komu kakšna nesreča?« smo ga spodbodli. »Tedaj takoj skočim pomagat; pravzaprav sem že velikokrat«, je odgovoril.
Dobra dejanja se povrnejo
Med prejemniki je bilo tokrat šest policistk, 50 policistov, šest občank in 15 občanov. Medaljo sta dobila tudi dva mladoletnika. Vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav in ministrica za javno upravo v funkciji ministrice za notranje zadeve Sanja Ajanović Hovnik sta priznanja podelila zares različnim junakom, nekateri so posredovali, denimo, pri prijetju napadalcev, vlomilcev in roparjev, nekateri drugi so v petih primerih iz vode reševali utapljajoče se osebe, v osmih primerih izvajali postopke oživljanja, pomagali pri prometnih nesrečah in hudih krvavitvah, bili uspešni pri iskanju pogrešanih oseb, v treh primerih reševali ponesrečence iz gorečega prostora in večkrat uspešno preprečili poskus samomora. Priznanja so prejeli seveda tudi tisti, ki so nesebično pomagali pri množični nesreči v gorah in najhujšem požaru v zgodovini samostojne Slovenije. Izvedeli smo, da se je v dveh primerih žal končalo tragično. V prvem primeru je traktorist, kljub vsem požrtvovalnim naporom, da bi ga rešili, umrl zaradi poškodb iz prometne nesreče; v drugem je žrtev družinskega nasilja umrla zaradi posledic krutega napada.
Tvegati svoje življenje za nekoga drugega je največ, kar lahko človek na tem svetu naredi.
»Tvegati svoje življenje za nekoga drugega je pravzaprav največ, kar lahko človek na tem svetu naredi. Ni namreč večjega in plemenitejšega dejanja!« se je v imenu celotne policije vsem za njihova dejanja še enkrat zahvalil Boštjan Lindav ter dodal še tisto bistveno: »Vsako dobro dejanje se nekam zapiše in vedno tudi povrne.«
Ð