Med pandemijo se je veliko naučila o sebi
Janja Garnbret bi rada vsaj še enkrat splezala na Olimp Poškodba palca je bila še en preizkus njene vzdržljivosti
LJUBLJANA • Janja Garnbret je v športnem plezanju osvojila že vse, kar se je osvojiti dalo. Tako kot je 24-letna Korošica razred zase med oprimki, je tudi spretna govornica. Zanjo nobena tema ni tabu.
Prvič po poškodbi ste nastopili na državnem prvenstvu v Kopru. Je lažje plezati ali ustreči sedmi sili in pokroviteljem?
»Medijske obveznosti so del športa in tako jih tudi dojemam. Včasih se nabere in je naporno. Vsekakor je zame veliko lažje plezati kot govoriti v kamere in mikrofone.« Sezono svetovnega pokala boste odprli junija v Pragi, vrhunec pa bo svetovno prvenstvo avgusta v Bernu. Je glavni cilj, da si že takoj zagotovite vstopnico za OI v Parizu?
»Glavni cilj je vsekakor SP, s trenerjem Romanom Krajnikom sva sestavila podoben program kot pred OI v Tokiu. Nastopila bom na nekaj tekmah za svetovni pokal, par balvanov, nekaj težavnosti, potem pa bomo šli v Švico. Upam, da se bom uvrstila na OI. Letos bo težje kot leta 2019 v Hačiodžiju, kjer se je s SP uvrstilo sedem tekmovalk, zdaj se bodo le tri.«
Ste že na 100 odstotkih, odkar nimate več »škornja« na levi nogi, ampak plezalko? »Samozavest v palcu še gradim. Ni še tam, kjer je bila. V 90 odstotkih primerov me palec več ne moti, na tekmi v Kopru sploh nisem pomislila nanj, kar je odlično. Čutim pa, da mi še malo manjka. Do Švice bi že morala biti na 100 odstotkih.«
Kako ste doživljali prvo resno poškodbo?
»Bila je zanimiva izkušnja, še en preizkus moje vzdržljivosti. Težko je bilo, ker je nisem imela s čim primerjati. Res je, da sem si leta 2013 zlomila prst, a takrat sem bila mladinka. Tri tedne sem počivala in je bilo v redu. Tokrat lahko rečem, da sem imela srečo, ker je šlo le za palec, saj sem lahko še naprej vadila. Malce prilagojeno, pa vendarle. Na srečo sem imela okrog sebe ljudi, ki so mi stali ob strani. Bili so tudi moj filter. Ko sem bila slabe volje, so me morali malo pomiriti.«
Med pandemijo in prekinitvijo tekmovanj ste se vrnili k staršem na Koroško, se vmes razšli s fantom. Je bilo to vaše najtežje obdobje v karieri?
»To obdobje me je izoblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Ko gledam nazaj, je bila pandemija z zaprtjem zame pozitivna. Veliko sem se naučila o sebi, življenju. Kar sem se odločila takrat, se je izkazalo za pravilno.«
Že imate novega srčnega izbranca? »Ne, samska sem. Ni še prišel pravi.«
Športno plezanje je dokaj mlada panoga, če gledamo vrhunsko raven. Le redki si lahko v njem zagotovijo finančno preskrbljenost. Ena od teh ste vi. Koliko vam pomeni denar?
»Če bi mi bil denar vodilo, ne bi prišla do te ravni. Ker potem bi se ukvarjala le s tem. Od začetka sem si želela postati najboljša plezalka na svetu, svetovna in olimpijska prvakinja. Glavni je bil napredek, da sem vedno boljša oseba in športnica. Denarne nagrade na tekmah, sponzorske pogodbe in vse drugo je prišlo zraven. Seveda, če vložiš toliko v šport, si želiš imeti nekaj od tega. A denar ni bil in nikdar ne bo na prvem mestu.«
Ste verni?
»Verujem vase. Hodila sem k verouku, to je vse.« Sprašujem, ker se mi zdi, da je plezalec v steni, sploh v naravni, sam s seboj in verjetno svet doživlja bolj poduhovljeno. Morda se zanaša na zaščitnika. »Verjamem v neko vesolje, da se ti v življenju zgodi, kar ti je pač namenjeno. Da je neka usoda. Ne morem pa reči, da verujem v eno osebo. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim.«
Medvrstniško nasilje je na naslovnicah v teh tednih.
Tudi vi ste ravno posneli posvetilo šolarjem k strpnosti in spoštovanju. Šport ponuja eno od rešitev, kajne? »Res ne vem, kaj se dogaja med najstniki, ampak toliko nasilja v mojih časih ni bilo. Seveda so bila zbadanja in fantje so si skočili v lase zaradi kakšnega dekleta. Šport bi pomenil rešitev, ker promovira vrednote, kot so spoštovanje, sodelovanje, potrpežljivost, strpnost. Predvsem pa odgovornost, ki je pri današnji mladini, kot kaže, manjka. Nenehno je na telefonih in tablicah, živi v tistih igricah in misli, da lahko tudi v resničnem svetu pritisne 'reset'. Učitelji in starši bi morali to bolj ozaveščati. A te tehnologija, ki je danes na voljo, hitro posrka. Moj nasvet je, vzemite žogo, sedite na kolo, pojdite v naravo in boste naredili več zase, kot če boste ves čas pred zaslonom.«
Sestavni del športa so tudi porazi. Za nekatere pravijo, da so rojeni zmagovalci, ker želijo vedno in povsod zmagovati. A drži tudi, da te poraz okrepi in naredi boljšega. Kako je pri vas? »Ko sem prišla na prvo tekmo, sem zmagala. Je bilo pa tudi nekaj porazov. Odvisno je tudi, kaj vsak posameznik dojema kot poraz. Za nekoga je lahko to že drugo mesto, za nekoga pa je to velika zmaga, s čimer ni nič narobe. Jaz sem bila nekajkrat tudi brez stopničk. Ko sem tekmovala prvič (še pred profesionalno kariero), sem bila zadnja oziroma predzadnja. Če ne znaš izgubiti, tudi zmagati ne znaš. Največ sem se naučila iz porazov, iz zmage se pravzaprav ne naučiš ničesar. Tudi jaz sem bila včasih takšna, da nisem želela izgubiti. A sem se hitro naučila, da to ni prava pot. Preveč je psihično utrujajoče.«
V zgodovino športnega plezanja ste se zapisali kot prva olimpijska prvakinja. Ko nekdo spleza na Olimp, kaj ga žene naprej?
»Na Olimpu bi se gotovo rada znašla vsaj še enkrat. Ne štejem zmag, žene me želja po napredku, vsako leto hočem biti boljša. Boljša oseba, tekmovalka, močnejša v glavi in telesno. To je moje vodilo, vse, kar pride zraven, je bonus. Na koncu bom preštela kolajne, dotlej pa uživala v plezanju. Ljudje me sprašujejo, kdaj bom končala, češ saj sem vse dosegla. Ne morem odgovoriti. Verjetno bom v sebi začutila, da sem dosegla vse, kar sem hotela, da je to zdaj to. Da je čas, da prepustim oder mlajšim. Ne vem ...«
Kaj pa potem?
»Potem si moraš najti kakšno drugo delo. Jaz si želim biti trenerka. Izkušnje, ki sem jih pridobila, bi rada posredovala naprej. Se pa malce bojim, da bi dobila tekmovalca ali tekmovalko, kakršna sem jaz. Res ni lahko z mano.«