Taigo ne izstopa in ne razočara
Dobro je, da volkswagna taiga niso preveč digitalizirali; daljši je od T-crossa, a deluje malce bolj kupejevsko
Ni skrivnost, da so tudi med manjšimi avtomobili športni terenci oziroma, bolje, križanci skoraj spodrinili bolj klasično oblikovane manjše avtomobile. Takšen primer je tudi Volkswagnov taigo, ki je bolj usločena izvedenka modela T-cross, oba pa se v prodajni statistiki znajdeta veliko pogosteje kot nekdaj priljubljeni in tehnično sorodni mali model polo.
Iz Brazilije v Evropo Najprej je bil pripravljen v Braziliji, kjer je imel drugo ime, potem pa so ga preuredili in ponudili za Evropo, kjer od lani nastopa kot taigo. S 4,27 metra dolžine je 14 centimetrov daljši od T-crossa, a deluje malce bolj kupejevsko, kar mu posebej od strani prinese dokaj lepo linijo. To je tudi najbolj všečna zunanja poteza tega sicer predvidljivo oblikovanega malega volkswagna.
Stikala in zaslon
V notranjosti prav veliko oblikovalskega razburjenja tudi ni, kar je po svoje dobro, saj taiga niso preveč digitalizirali. Na volanu so klasična stikala, sredinski zaslon pa deluje na dotik, a tudi ohranja kakšno koristno vrtljivo kolesce. Sedi se spredaj nekoliko više, kar je tudi argument za nakup tovrstnih avtomobilov, zadaj je prostornost kvečjemu solidna, seveda odvisno od višine potnikov. Prtljažnik je plačal davek za zunanjo usločeno linijo in ima nekaj litrov manj prostora, kot ga je v modelu T-cross; 440 litrov sicer ni tako malo, a vseeno 15 litrov manj kot v T-crossu, pa čeprav je ta krajši.
Le dva bencinarja
Taigo na cesti ne prinaša tako pristno avtomobilskega občutka kot kakšen polo, a vendarle nagibanja skozi ovinke ni veliko, vzmetenje pa je ravno prav trdo. Ta križanec ima v ponudbi le dva motorja, oba bencinska, to sta litrski trivaljnik in 1,5-litrski štirivaljnik. Največ se prodaja s prvim v izvedbi z močjo 85 kW in navorom 220 Nm. Gre za dobro znan motor, ki smo ga preizkusili še v mnogih manjših modelih koncerna Volkswagen, tudi že v taigu, le da je imel takrat samodejni menjalnik, tokrat pa ročnega. Seveda avtomatika ponuja še nekoliko več udobja, je pa z ročnim cenejši. Hodi ročice so po šestih prestavah nekoliko dolgi, a vse skupaj le ni posebej moteče. Podatki o pospešku niso izstopajoči (od 0 do 100 km/h v 10,9 sekunde), za zmernega uporabnika je motor v vsakdanji uporabi solidno odziven. Tudi poraba je bila na testu kar ugodna – 5,5 litra na 100 kilometrov.