Sestopal tudi po riti Smrt soplezalca Grega
Vsi smo jokali zaradi člana naše skupine, ki se je smrtno ponesrečil pri vzponu.
imenovane rotacije. Za prvo in drugo rotacijo mu je bil dodeljen višinski šerpa, ki je bil mnogo prepočasen zanj in mu ni mogel slediti, zato so mu za vzpon dodelili drugega. »Šlo nama je kot namazano, nobenih težav nisva imela, razen z mojo kisikovo masko. Ker zaradi težav z njo nisem uporabljal sončnih očal, sem dobil snežno slepoto, nato pa še omrzline po prstih desne roke, ker sem moral večkrat sneti rokavice.«
Andreja Gradišnika je z vrhov poslovnega sveta na najvišje vrhove spravil njegov prijatelj in dolgoletni soplezalec Grega Lačen. »V srednji šoli sem se spoznal z alpinistično druščino in potem nekaj let zelo aktivno plezal. Zaradi vpetosti v posle in službene obveznosti je bilo potem plezanja nekoliko manj, predvsem v času, ko sem bil direktor jeklarne Metal Ravne. Potem sem začel plezati z Grego, ki je menil, da sem čisto preveč časa posvetil zahtevni službi, in me je nekako spravil iz tega. Nato se je med najinim vzponom smrtno ponesrečil in ob tej hudi izgubi sem začel razmišljati o Everestu,« nam je povedal Drejček.
V sredo, 17. maja, okoli desete ure sta bila med prvimi na vrhu Mount Everesta. »Bilo je lepo vreme, a zelo mrzlo, minus 35, in pihal je močan veter. Ni bilo kaj posebno romantično, zaradi mraza in težav s kisikom sem se hitro spravil z vrha. Imel sem velike načrte, kako bom kaj posnel s kamero, pa sem na koncu naredil le nekaj slik s telefonom. Šele v baznem taboru me je zajel tisti pravi občutek, da sem bil na vrhu. Pa še tam ni bilo velikega slavja, saj smo vsi jokali zaradi člana naše skupine, ki se je smrtno ponesrečil pri vzponu,« opisuje dramatične trenutke.
Na Everestu je maja prava norišnica. Zaradi množice ljudi na gori nastajajo dolgi zastoji v tako imenovani coni smrti. Zato je tudi vsako leto več smrtnih žrtev. Povprašamo ga, kako je obleganje Everesta doživel on. »Nikjer ni bilo treba čakati in zmrzovati, tudi na vrhu nas je bilo le osem. Zame osebno je bila problem snežna slepota, tehnično pa je bilo vse zelo enostavno in sva z mojim šerpo prehitela kar precej ljudi. Pri sestopu sem, ko je bilo le mogoče, drsel po ta zadnji po snegu, da je šlo hitreje,« nam je zaupal v smehu. Potem ko si je Andrej Gradišnik uresničil sanje, ne razmišlja več o osemtisočakih, ampak so njegov cilj lepe smeri v domačih in sosednjih gorstvih s prijatelji. Predvsem pa čuti kot poslanstvo odprtje velikega plezalnega centra na Prevaljah, ki sta ga skupaj zastavila s prijateljem in soplezalcem Gregorjem Lačnom, a se je slednji smrtno ponesrečil pri sestopu z Mlinarskega sedla v Kamniško-Savinjskih Alpah pred slabimi tremi leti.
Slovenec na vrhu Everesta!
Ð