Varna zaradi satelitske komunikacijske naprave
Ulyana Horodyskyj Pena potuje v najbolj odročne kraje na svetu Nevarna potovanja so deloma povezana z njenim poklicem
AMERIČANKA Ulyana Horodyskyj Pena obožuje potovanja, vendar je v Benetkah, Parizu, na Mauritiusu in podobnih priljubljenih turističnih destinacijah najbrž ne boste srečali. Veliko verjetneje boste 37-letnici lahko segli v roko denimo na Antarktiki. Profesorica na Univerzi v Koloradu namreč rada obiskuje neobljudene, pogosto izjemno nevarne konce sveta. Slednjih ne obiskuje zgolj za zabavo, pač pa tudi iz znanstvene radovednosti: iz prve roke se namreč želi seznaniti z učinki podnebnih sprememb na naš planet. V teh krajih je pogosto edino, kar ji zagotavlja vsaj delno varnost, satelitska komunikacija. Med najbolj srhljivimi izkušnjami, ki so jo doletele na potovanjih, sta skorajšnje srečanje s severnim medvedom na Grenlandiji in padec v ledeniško reko v Nepalu.
Prvo popotniško pustolovščino si je znanstvenica privoščila po koncu študija, pri 21 letih, ko se je zaposlila na ledolomilcu. Z ladjo, namenjeno plovbi med ledenimi ploskvami, je odpotovala na Antarktiko. »Kot študentka sem mesec dni delala na ladji po 12 ur na dan tam, kjer so me potrebovali,« se spominja. Naporna naloga biti ladijska deklica za vse je ni odvrnila od naslednje pustolovščine, ki se je zgodila že čez eno leto. Odpravila se je na Islandijo, kjer je testirala površino, podobno tisti na Marsu. V tem času je enkrat vskočila tudi do vzhodne obale Grenlandije, v kraj Ittoqqortoormiit, ki ga naseljuje 345 ljudi in velja za enega najbolj odročnih poseljenih krajev na Zemlji. Na njenem seznamu nenavadnih in odročnih potovanj
Med njenimi najbolj srhljivimi izkušnjami je bil padec v ledeniško jezero.
so med drugim še izlet na Kamčatko, kjer se je udeležila mednarodne šole vulkanologije in si ogledala enega najbolj aktivnih vulkanov na svetu, vulkan Muntovsky, katerega zadnji izbruh se je zgodil leta 2000. V Nepalu je raziskovala ledeniška jezera, na otoku Baffin v kanadski Arktiki pa je nabirala vzorce snega na ledeniku Penny. »Zaradi dolžine ledenika (35 kilometrov) in težavnega dostopa čez skale, ki niso popolnoma prekrite s snegom, smo potovali zelo počasi, saj smo poleg vozili še natovorjene sani. Večkrat smo prečkali ledeniške razpoke. Čutiti, kako noga binglja v zraku, je res neprijetno,« se spominja.