Vrtnica v žganju in z ocvirki
Solkanski radič, na drugi strani meje goriška roža, pri nas doseže ceno do 20 evrov za kilogram, globoko v Italiji pa tudi do 45 evrov
se smo že videli, tekmovanja v pripravi solate pa še ne,« je bil eden od komentarjev, ki so na začetku tedna pospremili prijetni kulinarični dogodek na robu Solkana. Tam je novogoriška obrtno-podjetniška zbornica v sodelovanju z Javnim zavodom za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina pripravila tekmovanje v sestavljanju solate, v kateri sta morali biti dve sestavini, solkanski radič in ocvirki, vse drugo pa je bilo prepuščeno domišljiji kuharjev. Ti so ustvarili še nekatere druge jedi in vanje iznajdljivo vključili za Solkan značilni radič, ki je med domačini imenovan sukenski regut, na drugi strani meje pa to prelepo zimsko solato poznajo pod imenom goriška roža oziroma Rosa di Gorizia.
VKaj je regutino V okolici Solkana je samo še nekaj kmetov, ki se ukvarjajo s pridelavo te zanimive, a hkrati tudi zahtevne vrtnine, ki pri nas doseže ceno tja do 20 evrov za kilogram. »A če boste šli globlje v Italijo, proti Torinu, bo cena še višja, tudi do 45 evrov za kilogram,« nam je spotoma omenil eden od domačinov.
In katere odtenke solkanskega radiča so tokrat predstavili gostinci z obeh strani meje? Tu je bil, denimo, tekoči solkanski regut, imenovan regutino. »Kuhamo ga že več let,« je o radičevem žganju, ki je počasi kapljalo iz kotla, pojasnil Jakob Golob iz Ošterije Žogica, ki se je je že pred leti prejelo ime Hiša soukenskega reguta. Njen chef Matej Vodan si je domislil poseben fondi: regrat, pomočen v vročo ocvirkovo mast.
Frika in marmelada
Na drugi strani meje, v goriški gostilni Alla Luna (lahko bi rekli Pri luni), sta Elena Pintar in Evalda Stepančič pripravili okrogle ocvrtke, začinjene z radičem, na poseben način sta pripravili tudi friko. Ta je bila videti kot janežev upognjenec, narejena pa je bila iz sira, ki so mu okus podčrtala janeževa semena, in dopolnjena z nadevom iz solkanskega radiča.
Na kulinaričnem dogodku je ustvarjalno energijo pokazala tudi ekipa iz Gostilne Štirna. Jasmina in Jurij Golob sta se osredotočila na polento, ki sta jo postregla s klobaso kožarico oziroma s krodeginom, radičem in teranom. Druga jed je bila nemara še bolj presenetljiva, kajti miniaturne ameriške palačinke sta zakonca dopolnila z domačo radičevo marmelado, ki je lepo poudarjala sladkost in hkrati zajela nežno grenkobo tega prelepega solkanskega pridelka. Tudi v Ošteriji Branik so razmišljali o sladkih notah: solkanski radič so vključili v za grižljaj velike šamrole, sladice iz listnatega testa, polnjene s sladko kremo.
Samo še nekaj kmetov ima na njivah to fotogenično zimsko vrtnino.