Največja noč Na eks
Osemindvajsetega januarja 1985 se je odvila noč, ki ji v zgodovini sodobne glasbe ni podobne, kaj šele enake. Dobrodelni dogodek, v katerem so ameriški pevci in pevke stopili skupaj za Afriko oziroma natančneje Etiopijo, je Netflix v povsem svežem dokumentarnem filmu označil za »Največjo noč v popu«. No, morda je ta naslov vseeno nekoliko pretiran, vsekakor pa je šlo za neponovljivo snemanje, ki je trajalo vse do zgodnjih jutranjih ur in pri katerem imamo zdaj končno vpogled tudi v zakulisje. Še živeči sodelujoči so se namreč zavoljo dokumentarca ponovno zbrali in spregovorili o tistem nepozabnem druženju, na katerem je sodelovalo kar 46 zvezdniških glasov, med njimi tudi Michael Jackson, Willie Nelson, Bob Dylan, Ray Charles, Diana Ross, Stevie Wonder, Smokey Robinson, Paul Simon, Tina Turner, Dionne Warwick, Lionel Richie, Billy Joel in Bruce Springsteen.
Britanec Bob Geldof, največji dobrodelnež med rockerji in največji rocker med dobrodelneži, je bil sicer prvi, ko je nekaj tednov prej izdal dobrodelni singel Do They Know It's Christmas? (Ali vedo, da je božič?), pri katerem so sodelovala nekatera takrat največja imena britanske glasbene scene – med njimi tudi Paul Young, Boy George, George Michael, Simon Le Bon (Duran Duran), Bono (U2), David Bowie, Phil Collins, Paul McCartney, Status Quo, Bananarama in Paul Weller. Američani kakopak niso želeli zaostajati in so zato pristavili svoj precej veliki lonec. Pesem We Are The World (Mi smo svet), ki je nato postala mednarodni hit in je še danes med desetimi najbolje prodajanimi singli vseh časov, sta napisala in več tednov gulila Lionel Richie in Michael Jackson. Slednji sicer za soavtorja ni bil prva izbira, a Stevie Wonder ni vračal klicev, zato se je ekipi pridružil šele kasneje. Kako toliko zvezdnikov in njim pripadajočih obveznih egov ter polnih urnikov zbrati na kup na istem kraju ob istem času, je bila že v idejni fazi logistična nočna mora, a očitno so jim bile »zvezde« naklonjene, saj je imela organizacijska ekipa neverjetno srečo – v Los Angelesu so namreč 28. januarja podeljevali glasbene nagrade American Music Awards, kar je pomenilo, da bo celotna glasbena smetana že tako ali tako v mestu, kar je pobudnike dobrodelnega snemanja pesmi odrešilo številnih zapletov, od finančnih do potovalnih. Obenem pa je bil voditelj prireditve prav Lionel Richie, ki je vsak odmor in odhod z odra izkoristil za lobiranje pri pevkah in pevcih, naj po dogodku ne gredo na zabavo ali domov, temveč v glasbeni studio, kjer je že vse pripravljeno za snemanje pesmi, za mešalno mizo pa jih že tudi čaka producentski velikan Quincy Jones, ki je med glasbeniki užival visoko spoštovanje in je veljal za nekakšno avtoriteto.
Na vhodnih vratih studia je pisalo: »Svoj ego pustite zunaj.« To je bilo jasno navodilo, da pri plemenitih namenih ni časa za zvezdniške muhe.
Kot pričajo sodelujoči v Netflixovem dokumentarcu, jim je nekako uspelo. Nekatere največje ameriške pevke in pevce tistega časa so nekako prepričali in zbobnali v studio, na vhodnih vratih katerega je pisalo: »Svoj ego pustite zunaj.« To je bilo jasno navodilo, da pri plemenitih namenih ni časa za zvezdniške muhe. Delovali so usklajeno – za višji cilj. Držali so se za roke, stali okoli mikrofonov, nihče ni snemal posebej v svoji sobi, temveč vsi skupaj – za trenutek, za eno noč so bili vsi eno. Vsi so bili (glasbeni) svet. Z izjemo Princea, ki je imel v tistem času rivalstvo z Jacksonom in je zahteval, da lahko posebej posname kitarski solo, a da v zboru ne bo prepeval. Zaradi tega je zamudil enkratno priložnost, da postane del zgodovine. Vsi pač nimajo vedno dobrega dneva (ali noči).
Pesem We Are The World je za Afriko zbrala v danes preračunanih 168 milijonov dolarjev.