Letel z nalepko žabe, ki mu jo je priskrbela Mina
Peter Prevc verjame, da mu lahko da moštveni naslov svetovnega prvaka pomiritev V Willingenu danes nadaljevanje svetovnega pokala smučarskih skakalcev in skakalk
LJUBLJANA • Kar trije smučarski skakalci iz družine
Prevc so se minulo nedeljo povzpeli na najvišjo stopnico zmagovalnega odra; Nika je ugnala vso konkurenco na tekmi za svetovni pokal na Ljubnem ob Savinji, njena brata Domen in Peter pa sta skupaj z Lovrom Kosom in
Timijem Zajcem prispevala pomemben delež k zlati lovoriki naše četverice na ekipni preizkušnji na svetovnem prvenstvu v poletih na Kulmu. Kar zadeva metre in točke, je bil najstarejši od bratov Prevc na moštveni tekmi – resda v spremenljivih razmerah – celo najbolj učinkoviti slovenski smučarski skakalec, skupno pa je imel med vsemi tekmovalci peti najboljši dosežek. Če vemo, da se mu je dan prej nastop v tretji seriji posamične tekme, na kateri je s 16. mesta zdrsnil na končno 26., ponesrečil, je v 24 urah naredil resnično velik korak naprej.
»Že v petek sem si rekel, da moram natrenirati polete za ekipno tekmo. V soboto sem imel potem na voljo le en skok za trening. Veliko sem razmišljal o tem, kaj moram narediti, da bom dobro letel. Če sem iskren, zaradi ponesrečenega sobotnega nastopa oziroma 'smučanja' nisem imel mirne noči,« je priznal 31-letni as iz Dolenje vasi pri Železnikih. Kakor je razkril, sta mu ob izkušnjah pomagala zaupanje vase in tudi pogovor z
Robertom Kranjcem, nekdanjim vrhunskim letalcem in zdajšnjim strokovnim sodelavcem oziroma krojačem pri slovenski reprezentanci. »Letalnice so povsem drug svet. Poletov namreč ne moremo vaditi, zato moraš – ko se enkrat spustiš po velikanki – v 15 minutah posrkati vase vse in se vsega naučiti. Nimaš na voljo, recimo, osmih skokov kot na 120-metrski napravi. Zato je dobro, da imaš s seboj nekoga, ki ti zna povedati kaj na drugačen način.
Da ni vse le v strogi tehniki, kako moraš izvesti skok,« je razložil, kako se je pripravil za moštveno tekmo.
Pustil je, da ga je vodil zrak
»Obakrat sem po odskoku lepo prišel nad smuči, potem pa nisem ničesar izsiljeval, ampak sem pustil, da me je vodil zrak. Drugače pa sem bil tisti dan zelo osredotočen na svoja nastopa. Odkar smo se odpeljali proti letalnici, niti telefona nisem vzel iz bunde. Čustva so privrela na plano šele po finalnem poletu,« je svoj drugi zaporedni naslov ekipnega svetovnega prvaka podoživel slovenski as in glede zadnjih slovenskih moštvenih uspehov pojasnil: »Zdaj smo prišli tako daleč, da si upamo tudi zmagati. Da ne upamo le na kolajno. Da vemo, da lahko osvojimo tudi prvo mesto, hkrati pa se zavedamo, da odličja ne bomo dobili le na lepe oči. Že to, da smo razočarani nad tretjim mestom, zgovorno pove, kakšna je sedaj mentalna pripravljenost tekmovalcev.« Minuli konec tedna je bil – kakor reprezentančni kolegi – z mislimi tudi pri poškodovanem reprezentančnem kolegu Anžetu Lanišku. Na čeladi je imel nalepko žabe (»To mi je padlo na misel takoj, ko je Anže napisal, da ne bo šel zraven. Da sem pravočasno dobil nalepko, pa je poskrbela žena Mina«), na slovesni razglasitvi pa je imel v rokah list
papirja z napisom »Anže, mi smo s tabo.«
Seveda se ni mogel izogniti niti vprašanju o sestri Niki, ki je s podvigom na Ljubnem postala rekorderka po številu zmag med slovenskimi skakalkami (6). »Zdaj od mene pričakujete, da bom povedal več, ker Nika bolj malo govori. Ko nekdo tako zmaguje, kot to v tej sezoni uspeva njej, začne za njene skoke in uspehe že počasi zmanjkovati presežnikov. V nedeljo smo bili trije Prevci na vrhu, eden pa je že nehal,« se je spomnil tudi brata Ceneta.
In kaj mu lahko da moštvena zlata lovorika s Kulma na naslednjih preizkušnjah? »Pomiritev in potrditev, da smo, ko nam uspe, ekipno še zmeraj najboljši na svetu. Če ne bi bilo slovenskega uspeha, bi bil verjetno nemiren,« je Peter Prevc še dejal pred spektaklom v Willingenu, kjer bodo danes (16.45) najprej moške kvalifikacije, zatem pa še ženske (18.15).
mesto Peter Prevc tačas drži v skupni razvrstitvi za svetovni pokal.