In smuka za otroke
Mokrine so največje smučišče na avstrijskem Koroškem in tudi eno najpriljubljenejših, tako zaradi bližine kot pestre izbire prog Čevapčiči in dunajc
Kje imate pa žene?« je po nekaj naročilih in izmenjanih besedah v nekdanjem skupnem jeziku (mimogrede, z angleščino ali nemščino se res ni treba truditi) vprašal natakar enega od lokalov v Mokrinah (Nassfeld). Ko je slišal odgovor: »Tu smo samo fotri in otroci,« je planil v smeh, izustil še eno sočno in končal: »Vsa čast, fantje.« Celo tako je bil navdušen, da je prinesel pet kozarčkov krepkih, enega seveda še zase, in pristavil: »Hiša časti.« Ni prvič, da so se čudili, kako gredo na večdnevno potepanje samo štirje očetje in šest otrok. In predvsem, da otroci preživijo! A nekaj je gotovo, zdaj, ko so otroci upihnili že nekaj dodatnih svečk na torti, je mnogo lažje. Za vse. Tako za nas kot za podmladek.
Bila je to naša osma avantura, če se ne motim, šesta smučarska. Tokrat, kot rečeno, smo šli za podaljšan konec tedna na največje smučišče na avstrijskem
Koroškem.
Mokrine so bile sicer nam odraslim že od prej znane, a prvič smo tam tudi prenočili. Iskanje ustreznih apartmajev je v teh primerih ena ključnih priprav. No, pravzaprav edina. Vse drugo še zdaleč ni pomembno. S toliko opreme in otroki si res ne gre predstavljati, da bi bili v oddaljeni nastanitvi in bi se bilo treba vsak dan znova do smučišča premikati z avtom. Ski-in, ski-out je bila tako edina opcija. Konec januarja, ki se šteje za nizko sezono, so tudi cene sprejemljivejše, prav tako je manjša gneča kot denimo v času šolskih počitnic. Mokrine so z več kot sto kilometri prog različnih težavnostnih stopenj nadvse primerno smučarsko središče tako za začetnike kot izkušenejše, celo tiste prave adrenalince. Vrsta lahkih prog z ustrezno infrastrukturo je vabljiva za prve zavoje, tisti z nekaj izkušenj gredo po seriji modrih in rdečih prog, nekaj je črnih, za najpogumnejše pa imajo vrhunski snow park. Od tam prav nihče ne pride razočaran. Za nekoliko povečan srčni utrip poskrbijo razne proge lažjih ali srednjih težavnostnih stopenj, od kačje proge (snake trail), kjer vas na prvi skakalnici v objektiv ujame fotoaparat, prek identifikacijske številke smučarske vozovnice pa si pozneje fotografijo lahko snamete s spleta, do raznih »valov« oziroma wave trail.
Med našimi pogoji, kam jo z otroki mahniti na sneg, je tudi, da je mogoče najeti slovenskega učitelja smučanja. Te v Mokrinah glede na število
Okoliš je znan po tem, da se tam kulinarika meša z avstrijsko, kjer je poudarek na specialitetah Koroške, in italijansko, saj prelaz, po katerem se vijejo smučine, seka državna meja z Italijo. So pa tudi takšne koče in restavracije, kjer imajo na meniju čevapčiče, pleskavice in druge južne specialitete. Tako s prehrano, kadar nismo seveda sami kuhali, res ni bilo težav. Moderni otroci pač obožujejo čevapčiče in dunajca.
slovenskih obiskovalcev razumljivo imajo. Tokrat je s trojico smučarsko znanje osveževal in nadgrajeval Matej, ki je povedal, da jim dela nikakor ne zmanjka. Pa tudi vse več zanimanja je za slovenske učitelje smučanja. Tamkajšnja šola je res na nivoju, od organizacije do strokovnih učiteljev. Cena je seveda odvisna od števila otrok, predznanja, prednost pa je tudi ta, da se da izvesti precej različnih kombinacij. Tako je Matej nekaj časa osveževal znanje z otroki, ki še niso bili povsem suvereni, pozneje pa se je z enim, ki v znanju že skorajda prekaša nas odrasle, pognal po najzahtevnejših strminah, preizkusila sta tudi skakalnice.
Pri smučanju je pač tako, da ga kroji predvsem vreme. In tudi tu smo imeli neznansko srečo. Občutek je pravzaprav bil, da smo na marčevski smuki in ne zadnji konec tedna v januarju. Sonce je
S toliko opreme in otroki si res ne gre predstavljati, da bi bili v oddaljeni nastanitvi.
tako prijetno grelo, da je bilo, kot je pribil prijatelj, »škoda dneva za smučanje«. Kakor koli, smučanje pač ni samo pojanje po belih strminah, ampak je tudi zabava in užitek.