Na Rogli svoj mir našli smučarji invalidi
Paraplegiki so z veleslalomsko tekmo sklenili 15. smučarski kamp Za njimi so 1. zimski tabor začeli mladi z gibalnimi ovirami
se je minule dni trlo smučarjev, tudi smučarjev invalidov, ki niso več tabu tema na slovenskih smučiščih, ampak rado videni gostje. »Ne glede na vreme ali podlago, vedno najdemo rešitev in poskušamo uživati, tudi na snegu. Vesel sem, ker je kamp tradicionalen: pa ne le zaradi trajanja, ampak tudi zavoljo dejstva, da imamo v Sloveniji nekaj zelo nadarjenih, dobrih smučarjev paraplegikov. Hvaležni smo, ker nam vsakič znova na kampu pomagajo prostovoljke delovne terapije z zdravstvene fakultete v Ljubljani z mentorico Alenko Plemelj Mohorič na čelu,« je Primož Jeralič, parašportnik, navdušen smučar, strnil misli po 15. zimskem smučarskem kampu Zveze paraplegikov Slovenije.
Udeležilo se ga je 68 smučark in smučarjev, med njimi kar 23 lažje gibalno oviranih tetraplegikov in paraplegikov na monoskijih in njihovih spremljevalcev, tudi iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Parasmučarji in smučarji so prvi in drugi dan izkoristili za sproščen trening, zadnji dan jih je čakala resna tekma v veleslalomu na smučišču Mašin žaga, kjer se je pomerilo 22 tekmovalcev na monoskijih. Med parasmučarji je bil najhitrejši Dino Sokolović (tudi paralimpijski slalomski prvak iz leta 2018), med spremljevalci je prvo mesto osvojil Žiga Čož. »Za nami je uspešen 15. jubilejni kamp za paraplegike. Sklenili smo ga že s klasično tekmo, na kateri je sodelovalo rekordno število 22 smučarjev v monoskijih. Ta številka daje kampu dodatno spodbudo. Zelo dobro smo izkoristili te tri dni. Vesel sem, ker so se novinci na monoskiju toliko naučili, da so sami šli skozi zavoje. To je znak, da dobro delamo,« je bil vesel vodja kampa Gregor Gračner. Razveselilo pa ga je tudi dejstvo, da so za paraplegiki Roglo okupirali mladi invalidi s svojimi družinami.
Prvič v naravno okolje
Ko so paraplegiki odhajali z Rogle, so 1. zimski paralimpijski tabor začele družine. Kar 13 se jih je zbralo na kampu, ki ga je organizirala Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite. V četrtek so se zbrali, v uvodu pa so čas namenili spoznavnemu popoldnevu. Tam so si tudi povedali, koliko je kdo že smučal in kaj so počeli na snegu. V petek zjutraj so bili že na progi, predvsem pa veseli in zadovoljni. Tudi zaradi peterice smučarskih učiteljev Nike, Ilije, Jasne, Žige in Kristine. »Naša zveza si je nabrala izkušnje na poletnih taborih za družine. Zato smo se opogumili in se s 1. zimskim paralimpijskim taborom za družine podali v naravno okolje, ki ga prinašata zima in smučišče. Zato je minule dni na Rogli potekal tabor, kjer so mladi lahko smučali, mi pa smo s pomočjo smučarskih učiteljev, ki so vešči vožnje monoskijev in biskijev, poskrbeli za njihovo varnost in strokovno podporo,« je razloge za organizacijo tabora opisal Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja.
Čista sreča in vriski otrok
Ko so mladi prvič odrinili v dolino, ni manjkalo vriskanja in sreče, kar navadni smrtniki morda težko razumejo, a za te otroke je bilo to pravo doživetje. Predvsem so dobili možnost, da preizkusijo tisto, kar je za preostale nekaj normalnega ... Tudi živahnemu Maksmiljanu se je smejalo, sedem let ima, prihaja iz Rimskih Toplic. Ima težave z vidom, a toliko energije in volje.
»Na Rogli je bilo super, igrali smo se, se družili s prijatelji in smučali. Z mano je bil učitelj smučanja,« je ves navdušen
» V PRVI VRSTI JE TABOR DRUŽINAM IN OTROKOM PONUDIL VELIKO ZABAVE, DRUŽENJA, IZMENJAVE IZKUŠENJ IN TUDI SPOZNANJ, KAJ LAHKO OTROCI SKUPAJ Z DRUŽINAMI POČNEJO V NARAVI.
pripovedoval Maksimiljan. »Na taboru smo prvič, vtisi so izvrstni. Tu si starši izmenjamo izkušnje, izvemo za zimske parašporte. Ker so nekateri smučarski rekviziti dragi, je dobro, da jih tu preizkusimo,« je dodala Maksimiljanova mama Špela Peras Podpečan. »Na smučeh je lepo, to je pravi dogodek za vse nas. Ne smučam prvič, na Rogli sta me spremljala ati in smučarski trener Žiga,« je povedala 12-letna AnnaMaria iz Homca. Precej aktivnosti je bilo na snegu, kjer so udeležence razdelili na dve skupini: v eni so bili stoječi smučarji, ki so bili sami na smučeh, in v drugi smučarji, ki smo jih dali v biskije, prilagojene smuči, ki jih vodi spremljevalec smučar, nekateri so se preizkusili tudi na monoskiju. Če so bili popoldnevi v znamenju smučanja, na smučeh, biskiju ali monoskiju, pa so popoldnevi minevali v dvorani. Lekov raziskovalec Aljaž Abe je otroke navdušil s svojimi kemijskimi poizkusi. Pod taktirko plesalcev iz Plesnega kluba Zebra so se mladi spoznali s paraplesom, ekipi kerlinga in dvoranskega balinanja sta otroke in starše seznanili s še dvema parašportoma.
Kako je v praksi, ko se otrok odloči za športno kariero, je prišel na Roglo povedat paralimpijec in parasmučar Jernej Slivnik. »Mislim, da se zavedamo, kako pomemben je ta tabor. Smo ponosni, ker se to organizira, ker imajo ravno s tem vsi možnost, da pristopijo na smučišče in so del te zimske pravljice, tega krasnega športa,« je po koncu tabora dodala Nika Šuc. »V prvi vrsti je tabor družinam in otrokom ponudil veliko zabave, druženja, izmenjave izkušenj in tudi spoznanj, kaj lahko otroci z družinami počnejo v naravi,« je svoje misli strnila še vodja tabora Majda Vesel Kočar, ki z ekipo že kuje plane za 6. poletni paralimpijski tabor za družine, tokrat se bodo zbrali v Laškem.