Prešeren za vse (čase)
Ob osrednji proslavi kulturnega praznika enkrat za spremembo ni bilo tradicionalnega jadikovanja in gromovništva. Besede slavnostnega govorca so zvenele umirjeno, obrazložitev nagrad za življenjsko delo in nagrad Prešernovega sklada slikovito in obenem kirurško precizno. Pesnik in igralec Tone Kuntner je mojstrsko oddeklamiral in odgestikuliral Zdravljico. Poseben patos je bilo čutiti, ko je dahnil »Edinost, sreča, SPRAVA, k nam naj nazaj se vrnejo …« V polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so tokrat ploskali tako ta levi kot ta desni. Nekaterih strankarskih prvakov pa ni bilo. Oni imajo druge skrbi. Čeprav je poet mislil drugačen koncept sprave, pomiritve med narodi in v narodu, so njegove pesmi in ideje gibke še po 200 letih. Zato pa je tako velik pesnik. Pravijo, da naš največji. Pa tudi težak za bralce, rojene v 20. in 21. stoletju. Od vrtca se ga učimo, morda preveč le na pamet.
»Mraz Ovida v Pontu tare«, denimo. Kako lep ritem, a kako dolgo nisem dobro razumel te vrstice iz Glose, ki sem se je nekoč moral dudlati. Ne spomnim se razlage iz šol (se opravičujem tovarišicam ali tovarišem, če so mi raztolmačili, pa sem sedel na ušesih) in šele kot odraslemu se mi je posvetilo: rimski pesnik je za kazen trpel v izgnanstvu tam nekje pri Črnem morju. Zato Mraz Ovida v Pontu tare.
In kako dolgo se je iz globin kronologije in med navlako šolskih programov prebijalo šele razumevanje Krsta pri Savici. Da je iz starinskega zapisa pred mano končno v vsej veličini zasijalo veličastno sporočilo o neločljivosti (človeka vrednega) življenja od svobode:
»Manj strašna je noč v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«
Prav je, da se ga piflajo, toda še pomembnejše od učenja na pamet je – s pametjo.
V osmem razredu osnovne šole se morajo naučiti Prešernovo pesnitev Povodni mož. Štirinajst šestvrstičnih kitic – za današnjo zdigitalizirano mladež muka na kvadrat. Sem kar ponosen, da je mojemu potomcu ratalo, čeprav seveda ne tako doživeto kot na primer Kuntnerju na proslavi.
Prav je, da se piflajo Prešerna (pa še koga drugega), toda še pomembnejše od učenja na pamet je – s pametjo. Zato je super, da so v učbeniku k baladi, izdani leta 1830, dodana stvarna pojasnila z razlago besed, ki jih ne uporabljamo in ne slišimo več v vsakdanjem življenju. V našem času smo kaj takega lahko le sanjali. Da o Googlu ne govorimo.