Pet tisoč predmetov naše preteklosti
Zakonca Šribar iz Leskovca pri Krškem sta zbiratelja in čuvaja dediščine
ko je danes 77-letni Alojz Šribar v 50. letih 20. stoletja v sevniškem potoku našel tako imenovano svetinjico izgnanca, ki ga je vojna vihra 1941. peljala iz Brestanice v Nemčijo. Že ob najdbi tega predmeta se mu je kot fantiču zbudil čut za malega človeka in njegovo življenjsko zgodbo. To železno svetinjico, ki so jo izgnanci morali nositi okrog vratu in je bila njihova identifikacija, še danes hrani na posebnem mestu in je eden od več kot 5000 predmetov, ki tvorijo Etnološki muzej družine Šribar na naslovu Kobile
3, le lučaj od Leskovca pri Krškem. Danes je zbiranje predmetov naših prednikov Alojzova strast, pri tem pa mu predano pomaga tudi njegova žena Ljudmila. Skupaj sta v letu 1982 kupila domačijo od potomcev nekdaj premožnega kmeta Johana Kranjčeviča, ki je bila zgrajena leta 1874, potem ko se je Johan iz Libelja priženil k Alojziji Božič v Kobile 1. »S konji je vozil pošto med Novim mestom in Krškim, v Kobilah in pod Nemško vasjo v Ajdovskem dolu pa je kupoval posest. Družina ima silno razvejano pot, prednik Alojzije je bil že leta 1756 upravnik vinskih goric Šrajbarskega turna. Zgodbe rodbine so vredne romana, družinsko zgodovino pa je rodoslovno natančno raziskal potomec Andrej Klembas iz Maribora. V tej hiši jo je predstavil leta
2005 ob Dnevih evropske kulturne dediščine,« je povedala Ljudmila Šribar in dodala, da je leta 2001 tedanji ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine izdal predlog za vpis domačije v register dediščine, občini Krško pa je kmalu zatem konservator Boris
Mravlje posredoval predlog za vpis domačije v dolgoročni prostorski plan. Domačija združuje dom, gospodarsko poslopje, razpelo in vodno zajetje.
Čeprav je bila dobro grajena, jo je načel zob časa, nazadnje je bila namreč obnovljena leta 1923. »Najprej smo leta 1996 obnovili razpelo, sodelovalo je 16 ljudi. V hiši smo prva leta le flikali najnujnejše, obnovili pod in lesen strop, obnovili 8 od 13 oken, z apnom večkrat prepleskali prostore, uredili galerijski prostor, s pomočjo številnih je Lojz zgradil kar 172 metrov podpornih kamnitih zidov in škarp, s čimer smo se poklonili stari neolitski kamniti dediščini, ki je z Ajdovsko jamo med Brezovsko Goro in Nemško vasjo eno od najstarejših arheoloških najdišč na slovenskih tleh, kamen in les pa sta bila tudi osnovna gradbena elementa hiš v Kobilah,« je dodala Ljudmila.
Pod strokovnim vodstvom novomeške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine in njegovega konzervatorja Dušana Strgarja je v letu 2022 podjetje Hrib.si obnovilo streho doma, že upokojeni lesni mojster Ivan Hribšek iz Smečic, ki je za zbirko tudi daroval tesarske predmete svojih prednikov, pa se je zelo potrudil, da je lesena konstrukcija stare strehe spet usklajena s starim gradbeništvom.
Vztrajata že 20 let
»Zdaj je na vrsti lesen gank. Kar 17 metrov je dolg in zagotovo je eden najdaljših daleč naokoli. Treba bo tudi narediti fasado, se pa obnovitvena dela v zadnjih letih strahotno dražijo in denarja je vedno premalo,« je dodal Alojz. Ljudmila se je spomnila na besede starejšega gospoda, ki jima je ob obisku domačije dejal, da če bi ves ta čas in delo namenila bolj življenjskim zadevam, bi lahko imela že tri hiše. »Ampak midva sva entuziasta, to nama je ljubo, zato vlagava v starine,« se nasmehne Ljudmila, upokojena knjižničarka, ki je še pred eno zahtevno nalogo. Leskovška osnovna šola je namreč Šribarjevim pri odpisu gradiva odstopila več kot 2000 knjig, marsikatera med njimi je identifikacija kraja, a vse je treba pregledati, popisati in urediti. Lani je minilo 20 let od slavnostnega odprtja etnološke zbirke, dogodek je sovpadal
s praznikom občine Krško in Krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem, zbirko je slavnostno predal namenu takratni župan občine Krško Franc Bogovič.
Večina predmetov v zbirki je popisanih v posebnem zvezku, z merami in imeni darovalcev. Pretežno gre za predmete, ki so jih nekdaj na kmetijah uporabljali za obdelovanje kmetijskih površin, orodja, stroje in pripomočke, starejša ročna orodja domače in umetnostne obrti, gospodinjske pripomočke, izdelke, kose pohištva. Zakonca Šribar namreč starejše predmete zbirata že vse od leta 1970, sprva starine, zdaj pa etnografsko in predmetno dediščino.
V zbirki je tudi 86 slik, ki so v teh letih nastale na sedmih likovnih kolonijah, prvo je domačija v Kobilah gostila leta 2006. Alojz je ponosen na zbirko predmetov Telovadnega društva Partizan Leskovec in na predmete nekdanjega premogovnika Senovo, ki je obratoval med letoma 1796 in 1996. Zadnjih 13 let svojega delovnega staža je bil knap tudi Alojz, ki v klepetu pokaže poseben predmet iz rudnika, ki ga je rešil pred uničenjem. Gre za leseno desko z luknjami, s pomočjo katere so šteli število vagonov premoga, ki so jih pripeljali na plan iz bunkerja. Glede na to, da sta na lesenem števcu vžgani dve sablji, Alojz predvideva, da je predmet iz časa Kraljevine Jugoslavije ali celo iz časa Avstro-Ogrske.
Ko Alojza vprašamo, ali ima med več tisoč predmeti katerega, ki mu je posebno ljub, ne razmišlja veliko. Najprej pove, da ima prav vsak svojo vrednost, potem pa pokaže na komat: »Oče je bil sedlar, tapetnik. Tale komat mi je naredil leta 1987, februarja naslednje leto pa je umrl. Ga ni denarja, da bi dal ta komat od hiše. Zelo spoštujem tudi poročno sliko staršev. Poročila sta se leta 1943, v izgnanstvu. Obe njuni družini sta bili izgnani, v mamini družini je bilo 10 otrok, v očetovi pa osem,« pove Alojz, ki zdaj razmišlja tudi, kaj bo z zbirko, ko njega več ne bo. Najraje bi videl, da zbirko prevzame kateri od njunih štirih otrok, saj si res želi, da se jo ohrani, ker je ničkoliko predmetov rešil pred uničenjem in pozabo.
»
SVA ENTUZIASTA, TO NAMA JE LJUBO, ZATO VLAGAVA V STARINE.