Pustil službo in se preselil v jamo
Ko je Donnyja Dusta pri 35 letih infarkt, je spremenil življenje Spoznal je, da mora izkoristiti čas, ki ga še ima na zemlji
ČEDALJE več ljudi se v želji po umirjenem življenju in stiku z naravo seli iz mestnih središč. V Združenih državah Amerike, kjer so šle cene življenjskih stroškov v nebo, in tisti z minimalnimi plačami ne morejo več preživeti, pa se mnogi odločajo za življenje v divjini. Zemlje je na pretek, v nekaterih zveznih državah jo je mogoče kupiti po nizkih cenah, najdejo se tudi kmetje, ki jo podarijo ali oddajo brezplačno in ljudem dovolijo, da si na njej postavijo bivališča. Takšno življenje ni za vsakega, saj sredi gozda ali prostranih ravnin ni vodovoda, interneta ali mobilnega signala, treba je biti spreten in iznajdljiv, z minimalnimi vložki postaviti čim bolj trdno in funkcionalno hišo, urediti vrt ter drugo, kar potrebujemo, če želimo biti samopreskrbni. A za tiste, ki si želijo miru in tišine ter neodvisnosti, je to sanjsko življenje. Donny Dust je šel še korak
» TAKŠNO ŽIVLJENJE NI ZA VSAKEGA.
dlje in se odločil, da si ne postavi hiše, ampak v bivališče spremeni veliko jamo, na katero je naletel v prostranih gozdovih Kolorada. Komaj 35 let je bil star, ko je doživel infarkt in se mu je življenje za vedno spremenilo. »Zdramilo me je. Seveda vsi vemo, da bomo nekega dne umrli, a je to še tako daleč, da se ne zdi resnično. Mislimo, da imamo še ogromno časa, a to ni nujno res. Lahko nas pobere jutri, naslednji mesec ali leto. Tega se zavemo šele, ko se to tudi skoraj zgodi. Jaz sem imel srečo, da me je nekdo zgoraj o tem zgolj opomnil, in opomin sem vzel resno. Zavedel sem se, da moram izkoristiti čas, ki ga imam, živeti, kot si želim, najti nekaj, kar bo mojemu času na zemlji dalo vrednost,« pravi Donny, ki je po prihodu iz bolnišnice dal odpoved, ogromni nahrbtnik napolnil z najnujnejšimi potrebščinami za preživetje v divjini in se odpravil v neznano. Našel je torej jamo in jo z izkušnjami, ki jih je nabral v letih kampiranja in šotorjenja, spremenil v udoben dom. Sam izdeluje orodje, ki ga potrebuje za okopavanje, lov in druga nujna opravila, izdeluje tudi pasti, živalske kože uporablja namesto odej in preprog, iz vej plete košare … Ko se pojavi kakšen prosti trenutek, pa zbira vodo, pere oblačila in predvsem nabira dračje. Tega ni nikoli dovolj, saj ponoči v jami temperatura močno pade, zato mora skrbeti, da ogenj nikoli ne ugasne. »Takšno življenje ni za vsakega. Zelo je težko, nevarno, povsod okoli so divje živali, na voljo ni nobenega udobja, ki smo ga vajeni, za vse moraš poskrbeti sam. A jaz ga ne bi zamenjal za nič na svetu,« pravi čisto pravi jamski človek iz 21. stoletja. B. K. P.