Ko je pustošil orkanski snegožer
Pred 40 leti je karavanški fen ruval drevesa, zapiral ceste, lomil vode Zaradi pomanjkanja anemografov še danes ne vemo, kako močan je bil
LJUBLJANA Te dni se ne spominjamo le začetka sarajevske olimpijade, pač pa tudi silovitega karavanškega fena, ki je pred natanko 40 leti (na prvi dan ZOI 1984) uničeval vse pod seboj. Začetek takratnih olimpijskih iger je namreč sovpadal s časom, ko je dobršen del Evrope zajelo izjemno slabo vreme. Samo spomnimo, da je vihar na Bjelašnici takoj preprečil moški smuk, ki so ga na začetku iger že vsi nestrpno pričakovali. Pa tudi to, da so v osrednjem delu Švice snežni plazovi pokopali štiri ljudi in da jih je v zahodni Avstriji zaradi snega umrlo 14. V Kölnu so se namesto z avti prevažali s čolni, v Belgiji je bilo pod vodo 600 hiš.
Stoletni veter
Po Sloveniji pa je pustošil orkanski veter, ki je ruval drevesa, odkrival strehe, zapiral ceste in lomil električne vode. Najhuje jo je skupila Gorenjska: uničenih je bilo več tisoč kubičnih metrov gozdov v okolici Tržiča, Begunj, Bleda, Preddvora in Golnika; samo v gozdovih Kokovnice pod Kriško goro je veter polomil najmanj tri tisoč kubikov smrek.
Ne, nihče ni pričakoval takšne vetrovne ujme, kakršno so doživeli na Gorenjskem, pa tudi na Štajerskem in Primorskem. Tako močnega vetra niso pomnili niti najstarejši ljudje.
V usodnih treh februarskih dneh leta 1984 je bila Slovenija priča stoletnemu vetru. Medtem ko je med olimpijskimi igrami v Sarajevu piš po vrhu Bjelašnice pometal s 190 kilometri na uro, je to nesluteno moč v gorenjskem kotu dosegel karavanški fen. Nesluteno tudi zato, ker ga nihče ni mogel natančno izmeriti. Veliko premalo je bilo namreč opazovalnih postaj ter sodobnih aparatur, še zlasti anemografov, kakršne je imelo, denimo, letališče Brnik. Zaradi pomanjkanja podatkov tudi primerjava s podobnim viharjem iz leta 1936 ni bila mogoča.
Tako hudo ni več pihalo
Ostala so pričevanja starejših občanov, ki pa so bili prepričani, da je bilo to pot še veliko huje. To je po svoje potrjeval obseg razdejanja. Uradna razlaga je bila resda nadvse skopa: vetrove, običajne v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih, so okrepili pljuski hladnega zraka, nakopičenega na severni (avstrijski) strani Karavank, ki so se čez gorske preduhe zlili v dolino in postajali vse hitrejši. Razgibanost terena je zadevo samo poslabšala, kajti nastajali so vrtinci in srki, katerih nenavadne učinke so menda lepo videli prav v spiralasto razklanih deblih, pa tudi po tistih, ki jih je razmetalo v najrazličnejše smeri. V spomin na ta dogodek izpred 40 let so na Arsu ponudili naslednji podatek: »Najmočnejši sunki vetra so na Kredarici presegli hitrost 60 m/s (216 km/h), na brniškem letališču pa 20 m/s (72 km/h). Na območju najmočnejših sunkov vetra v nižinah takrat nismo imeli nobenega stalnega vetromera, so pa terenski delavci Hidrometeorološkega zavoda že po maksimumu vetra 10. februarja na Golniku izmerili sunke do 30 m/s (108 km/h), medtem ko je v Žirovnici najmočnejši sunek vetra dosegel ocenjeno hitrost 35 m/s (126 km/h).« Izvedeli smo, da je orkanski fen popustil šele 11. februarja 1984, torej je brilo kar tri dni, ter da po tistem dogodku nismo nikoli več zabeležili tako močnega karavanškega fena. »Pred tem so bile podobne razmere nazadnje s 4. na 5. februar 1936.«
» NAJMOČNEJŠI SUNKI VETRA SO NA KREDARICI PRESEGLI HITROST 216 KM/H, NA BRNIŠKEM LETALIŠČU PA 72 KM/H.
Najhuje jo je skupila Gorenjska: uničenih je bilo več tisoč kubičnih metrov gozdov v okolici Tržiča, Begunj, Bleda, Preddvora in Golnika.