Poklon Juriju Součku na velikem odru
Ne samo v ljubljanski Drami, neizbrisen pečat je pustil v vsakem domu Slovesnost, ki so jo sklenili z minuto molka, so spremljale fotografije in odlomki njegovih del
LJUBLJANA • V torkovem poznem popoldnevu na odru ljubljanske Drame ni zaživela nobena predstava, toda zavesa velikega odra je bila vseeno dvignjena, s platna pa je v črno-beli podobi zrl Jurij Souček. Kajti čeprav je januarja umrl v 95. letu, so njegove sledi neizbrisno vtisnjene na prav teh gledaliških deskah, ki jim je ostal zvest vse do upokojitve, morda še globlji pečat pa je pustil v srcih svoje dramske družine in ljudi, ki lahko s ponosom rečejo, da jim je bil kolega, prijatelj, mentor. »Publika je uživala, mi s teboj na odru pa še bolj,« se ga je Aleš Valič spomnil na spominski slovesnosti, na kateri so se legendarnemu Součku poklonili prijatelji in kolegi.
V dvorani se je s čustvenim glasom Elde Viler razlegla šansonjerska pesem Lastovke, ki je prav po zaslugi Součka zaradi predstave Naivne lastovke, ki jo je leta 1972 prinesel na oder svoje matične gledališke hiše, obogatila zakladnico slovenske glasbe. Na filmskem platnu se je skozi fotografske utrinke njegovih predstav začela izrisovati izjemna igralska pot pokojnega prvaka ljubljanske Drame. Kot prva se ga je kot »nepozabnega, iskrivega in ustvarjalnega umetnika« spomnila ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel in dodala, da ga je nemiren in svoboden duh gnal k ustvarjanju tudi po drugih gledališčih. No, Jurij bi dejal po teatrih, je pozneje poudaril Valič. »Gledališču je vedno pravil teater in je že s tem pričaral vso njegovo magičnost.« Bil je klasični in hkrati avantgardni igralec. Vselej neposreden, izostrenih mnenj in poln ustvarjalnih impulzov. Kristijan Muck je dodal, da ga je prav on opozoril na globlje razsežnosti gledaliških vlog in je zagovarjal (tedaj neuveljavljeno) stališče, da je vsak igralec edinstven in svoboden pri svojih iskanjih. Toda Souček ni z več kot 150 vlogami plemenitil le slovenskega gledališča, bogato dediščino je zapustil tudi na malih zaslonih in v radijskem etru ter je z nekaj čarovnije posul otroštvo prenekaterega otroka. Z glasom je otrokom pred očmi živo risal pravljice za lahko noč, ki so sicer odzvanjale iz radijskih sprejemnikov, ter oživljal risane junake risank, kot sta Palček David in Pipi in Melkijad. »S svojim žametnim glasom in humornimi gravurami se je pojavil v več kot 100 risankah, v šestih desetletjih radijskega ustvarjanja pa je imel na radiu 600 vlog,« je izpostavil vodja Uredništva igranega programa RTV Slovenija Alen Jelen in se spomnil, da so v zavesi v radijskem studiu nedvomno še vedno odtisi zob, v katero so igralci radijskih iger, ko so sodelovali s Součkom, grizli, da ne bi v etru donel njihov krohot.
Bil je glas, ki je oživil pujska Pipija in Melkijada. A to pujsasto zgodbo je prenesel tudi na deske Mini teatra, kjer je bil odrski starejši brat Andreja Murenca, ki mu je – tako je 42-letni igralec dejal na komemoraciji – pokojna ikona gledaliških odrov resnično oplemenitila življenje. Spomnil se je, da ni verjel, da mu bo na avdiciji za lik Pipija uspelo. »Souček me je vprašal, ali bom znal cviliti tako visoko. In sem moral nato kakšno uro cviliti kot Pipi,« kar je bil začetek čudovitega sodelovanja. Na turnejah, odigrala sta okoli 200 ponovitev po vsej Sloveniji, ga je enkrat pričakala odeja, »da me ne bo zeblo, ko sem bom preoblačil v Pipija, mi je dejal Jurij. Dajal mi je sadje, češ moram zdravo jesti.« Z nekaj osebnejšimi anekdotami pa se ga je v pismu, ki ga je prebral Matija Rozman, spomnil direktor Mini teatra Robert Waltl.
Bil je eden in edini. Neponovljiv in nezamenljiv. Če vprašate Polono Vetrih, pa je bil tudi »nadposeben« med že tako posebnimi igralci ter bi si, če bi bili v Angliji, zaradi izjemnega doprinosa umetnosti zaslužil viteški naziv sir. Slednjega sicer nima, se je pa spominske slovesnosti udeležila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je, tako je ganjena dejala Součkova hči Hana Souček Martinec, »že samo s svojo prisotnostjo pokazala, da je bil moj oče res cenjen, kot človek in umetnik. Poleg srca, ki so ga z besedami pustili tisti, ki so z mojim očetom delili odrske deske, mikrofon in ga spremljali na poklicni poti, pa se me je najbolj dotaknilo to, da je hči Lejla potiho prepevala pesem iz pravljice Medvedek zleze vase, ki so jo vključili v program. Danes smo se od njega poslovili na velikem odru. To je mogoče slovo od odra. Od nas zagotovo ne.«Ð
»
S SVOJIM ŽAMETNIM GLASOM IN HUMORNIMI GRAVURAMI SE JE POJAVIL V VEČ KOT 100 RISANKAH.