Živimo zavestno
Vedno moramo zaupati inteligenci svoje duše Z nami komunicira z občutkom, vedenjem, intuicijo
VSE INFORMACIJE, ki jih slišimo, vse, kar vidimo, kar smo doživeli, se vtiska v naše energijsko telo, čustveno telo, mentalno telo, ki se temu primerno odzivajo. Telo ima namreč svojo zavest, kar pomeni, da je kot kamera, ki zabeleži popolnoma vse. Prav zaradi informacij, ki jih sami zavestno in nekritično spuščamo v svoj sistem, se začnejo pojavljati blokade. Vse to je seveda odvisno od tega, koliko smo povezani s svojim telesom. Če bi opazovali in se zavedali, kako določene informacije iz okolja vplivajo na nas, bi jim nehali slediti ali bi se vsaj vprašali, ali čutimo, da so resnične in pomembne za nas, ali bodo samo smetile naš energijski sistem. Vedno moramo zaupati inteligenci svoje duše, ki komunicira z nami z občutkom, vedenjem, intuicijo. Dokler nimamo stika s seboj, smo torej lahek plen za manipulacijo in vzbujanje strahov, ki se stopnjujejo v paniko. To so hkrati tudi znaki, ki vam kažejo, da živite mimo sebe in ne sebe. S tem ko ne slišite sebe, se upirate življenju in postopoma izgubljate stik z lastno bitjo.
A kjer je naša pozornost, tam je naša energija. Če smo v glavi, umu, smo na avtopilotu in pršimo energijo iz svojega telesa. Če smo osredotočeni na telo ali srce, kjer je naša duša, je energija v telesu, torej imamo stik s seboj. Telo za delovanje potrebuje energijo. Zunanji svet pa ni narejen tako, da bi kogar koli v resnici zanimalo, kako se počutimo. Bolje se osredotoča na um. Zato smo se odvadili pri sebi preveriti, ali nas nekaj obremenjuje ali se ob tem počutimo svobodne. Ko zapremo oči in se to vprašamo, pogledamo v svoj notranji svet, in samo takrat lahko dobimo pravi odgovor.
V stiku smo s svojo pravo naravo, s svojo resnico, ki bi ji morali slediti. Glavno, kar si je vredno zapomniti, je, da pazimo, kam usmerjamo svojo pozornost.
Ni treba, da je življenje naporno – ali učenje ali kar koli drugega, samo zato, ker so nas naučili misliti, da je. Ni treba, da verjamemo, da je življenje trpljenje in uresničujemo to samoprerokbo. Življenje je enostavno, odvija se samo po sebi, lahko je čudovito, če se sami odločimo, da bo takšno. Vedno znova pridemo na Zemljo po nove izkušnje, se nekaj novega naučit, to je naše poslanstvo. Ko opustimo kolektivne in družinske vzorce razmišljanja in delovanja, se osvobodimo. Povežemo se s svojo resnico in vztrajamo.
Prva pomoč je, da si dovolimo sprejeti čustveno stanje takšno, kot je, si ga dovolimo občutiti in opazovati, kaj se zgodi. Vsi bi se radi znebili nečesa, kar ovrednotimo za neprijetno, a s tem dajemo naboj čustvom, ki bi se jih radi znebili. Toda lahko jih samo sprejmemo in dopustimo, da so, opazujemo jih. Posledično se razblinijo.
M. B. Z.