Kot pujsek z rilcem
Tapirji z njim jedo in ga uporabljajo kot dihalko, ko so pod vodo
ideti so kot prašički ali manjši povodni konji z rilcem. Nič čudnega, da beseda za tapirja v tajskem jeziku pomeni »mešanica je končana«, saj so kot žival, ki so jo sestavili iz različnih delov več živalskih vrst. A tudi ko bi to bilo res, bi narava s to zmesjo opravila odlično delo, saj so na svetu že več kot 20 milijonov let in se v vsem tem času, očitno dobro prilagojeni, niso dosti spremenili.
VNajbolj prepoznavna značilnost te starodobne živali je mesnat oprijemalni rilec, ki je nastal z zraščenjem nosu in zgornje ustnice. Z njim nabirajo sadje ali ga ovijejo okoli veje in z nje osmukajo listje. So zapriseženi vegetarijanci, jedo vsako jutro in vsak večer. In tedaj ne malo, odrasel tapir poje do 34 kilogramov na dan! Ta njegova požrešnost je tudi nadvse dobrodošla, saj med tacanjem skozi gozd z iztrebki za sabo pušča semena zaužitega rastlinja in tako kot vrtnar skrbi za raznolikost vegetacije.
S čokatim telesom na kratkih nogah daje vtis nerodnega in počasnega bitja. A naj vas videz ne zavede. Ne le da so presenetljivo okretni na kopnem, tudi v vodi se znajdejo skoraj tako dobro kot ribe. So namreč izvrstni plavalci, za vodno rastlinje, ki jim gre tudi v tek, se znajo potopiti, včasih pa se pred plenilci celo skrijejo pod vodo. In tu spet nastopi rilec, ki je tedaj v vlogi dihalke. Ker previdnost nikoli ni odveč, se v vodo občasno pokakajo, saj tako prikrijejo svoj vonj pred plenilci, kot so večje mačke in krokodili. Pri plavanju in hoji po muljastem in blatnem vodnem dnu jim prav pridejo prav posebne noge: prednji par se razlikuje od zadnjega – na prednjih nogah ima štiri, na zadnjih pa le tri kopitaste prste.
Da so preživeli milijone let, je ključna dobra prilagoditev, tudi njihovih mladičev. Mladiči vseh štirih vrst tapirjev, ki danes še obstajajo in živijo v Južni in Srednji Ameriki ter jugovzhodni Aziji, so si namreč podobni – rdečerjavkasti s svetlimi progami in črtami, kar je v gozdu odlična kamuflaža. Skoraj v eno se namreč zlijejo z gostim gozdnim podrastjem, nekoliko lisastim zaradi občasno prodirajoče se svetlobe. Zaradi krčenja naravnega okolja in lova jim grozi izumrtje, po optimističnih ocenah jih je v divjini največ 15.000.
Z iztrebki naokoli trosijo semena.