Nova preiskava
Potem ko smo objavili članek o bolnem Benediktu Pančurju, so sogovornika resneje začeli obravnavati tudi kardiologi. Dobil je diagnozo, po preiskavah in dveh kardioloških pregledih v januarju in februarju bo aprila na vrsti nova preiskava. Četudi je na srcu že dlje hudo bolan, pa datuma operacije za zamenjavo aortne zaklopke in kirurško revaskularizacijo miokarda, ki naj bi jo opravili v Izoli, še vedno nima.
v Maribor, kjer se je učil in delal v Tovarni avtomobilov Maribor (Tam). Nato je odslužil vojsko, se zaposlil, opravil tudi izredni študij. Pred 63 leti se je poročil in ustvaril dom v Črnučah, kjer je dočakal upokojitev in jesen življenja. Zgodba ubogega veterana vojne za Slovenijo ga je ganila do srca. »Mora dobiti neko pomoč, kot človek,« si je dejal. Kajti zaveda se, da je Benedikt med vojno za Slovenijo prispeval, da danes živimo v samostojni državi. »Saj ni vedel, kaj ga čaka na drugi strani, puška in vse,« poudari gospod, ki je kot otrok doživel gorje druge svetovne vojne.
In tako je Ivan Cerovšek – potem ko je prebral zadnji stavek članka – vzel kuverto ter s pisalnim strojem natipkal pismo za Benedikta, pismu pa priložil bankovec za 500 evrov in vse skupaj poslal v našo redakcijo s prošnjo, naj oboje posredujemo veteranu. Benedikt se je po objavi članka z Obale že preselil v dom upokojencev na Vrhniki in tudi zdravstvene zadeve so se začele urejati.
Najlepša maska
»Tukaj smo imeli maškarado,« pravi Benedikt v skupnih prostorih doma upokojencev na Vrhniki. Kar hitro se je vklopil v skupnost. »Dobil sem prvo nagrado kot najlepša maska, imel sem doževo kapo in pelerino,« nam je zaupal. Ko smo mu izročili kuverto, ki jo je zanj poslal Ivan, pa je Benedikt ostal brez besed, ko je videl vsebino. Bral je pismo, vmes nekajkrat odprl usta, kot bi želel nekaj povedati, a šele na koncu ganjen spregovoril: »Ježeš Marija. Mu bom odpisal in se mu zahvalil!« Nato pa rekel, kar pogosto slišimo od srčnih ljudi: »Sam se bolje počutim, ko dajem, ne pa, ko sprejemam.« A življenje se je tako obrnilo, da je v zadnjih tednih večkrat prejel pomoč. Izpostavil je predsednika Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo slovenska Istra Valterja Vilerja: »Predsednik veteranov me je sem pripeljal. Sem ga vprašal, ali lahko dam vsaj za gorivo, pa ni hotel niti slišati.« Benediktu je novo okolje všeč. »Na sprehode grem, pa z avtobusom pogledat življenje v Ljubljano. Pogrešam pa primorski zrak.« Na Obalo, kamor se je preselil pred slabega četrt stoletja, ima kljub grenki izkušnji prijetne spomine. Toda na Vrhniki končno skrbijo za njegovo zdravje in počutje: »Tukaj imamo svojo zdravnico, ki pove, kdaj naj pridem na pregled. To je zelo v redu.« Redka je širokogrudnost, kakršno je izkazal 92-letni Ivan, v ospredju pa seveda ni le višina darovanega zneska, marveč predvsem poteza, s katero je Benediktu sporočil, da še nekomu v tej družbi ni vseeno zanj.
LET IMA darežljivi bralec.
TA ZADNJI STAVEK PA JE BIL PIKA NA I. ON JE IZGUBIL STANOVANJE, VSE ...