Bolečina nas uči sočutja
Kaže nam, kje so težave, nas usmerja, da iščemo rešitve V soočanju s trpljenjem se v človeku razvije sočutje do trpečih
BOLEČINA sporoča, da nekaj v telesu ni prav. Kako vemo, da je nekaj narobe čustveno? Ker doživljamo čustveno bolečino. Če je ne bi bilo, se ne bi sprožil proces zdravljenja in bi se psihična težava lahko razvila v skrajnost. Ena pomembnejših funkcij bolečine je torej, da nas opozarja, kaj je narobe, da to popravimo. Vztrajala bo, dokler ne rešimo problema. A hkrati je bolečina učiteljica sočutja. Poznate ljudi, ki jim je šlo vse po njihovih željah in načrtih. Srečnejši so, ker ne doživljajo večjega trpljenja, a ne razvijejo pravega sočutja. Beg od bolečine in omejitev je usklajen s sodobno mentaliteto. Sodobni zahodni svet je izgnal trpljenje iz vsakodnevnega življenja, ga poslal v bolnišnice, domove, ki ločujejo tiste z bolečinami od preostalih. S tem kažemo, kakšen je naš odnos do bolečine, trpljenja. Najpogosteje se umikamo vsemu, kar bi nam prineslo nelagodje, poskušamo se zaščititi pred vsem, kar bi nam lahko prineslo bolečino. Včasih se omejimo v razvoju, ker bi tveganje lahko prineslo bolečino, nas streslo iz cone udobja.
Toda pred krizo in bolečino si ni nujno zatiskati oči in bežati od njiju. V soočanju z bolečino in trpljenjem, tako lastnim kot tujim, se v človeku, če je odprt za spremembe in razumevanje, namreč razvije sočutje do vseh tistih, ki trpijo, tako nas vse skupaj poveže v skupno človeško družino, ko nam postane tako zelo bolj jasno, da nismo ločeni, da je bolečina nekaj človeškega. Zanimivo je opazovati, kaj se zgodi, ko se znajdemo v skupni krizi, ko imamo skupno bolečino, npr. v primeru potresa – ljudje se povežejo, v bolečini in ranljivosti si postanejo bolj podobni, bližji, ni navideznih meja in na plan pride človeškost. Nas pa bolečina uči tudi ponižnosti, h kateri v sedanjem času nihče ne stremi kot k dobri lastnosti. Toda naša vzvišenost in samopomembnost nas razmejujeta, da smo še dlje, vsak v svojem svetu, nedostopni drug za drugega. Ljudje smo primarno družabna bitja, odmaknjenost, ki nastopi zaradi ohranjanja velepomembnosti in nedotakljivosti, pomanjkanje dotikov, stikov, smeha, tudi prepirov, preprosto osamitev, pa prinaša veliko psihičnih in tudi fizičnih nelagodij in težav. Osamljenost je bolezen sodobne družbe. Ko te bolečina opomni, da si minljiv, mravlja med mravljami, nekoliko poseben, a vendar bolj ranljiv, kot bi si želel priznati, nas to lahko potre ali pa sooči z realnostjo in naredi bolj modre, s tem pa avtomatično tudi bolj ponižne.
Vsakič ko čutimo bolečino, zaradi zunanjih situacij ali notranjo, se, če smo odprti do njenega sporočila, lahko odpremo tudi trpljenju in bolečini drugih. Bolečina nam kaže, kje so težave, nas usmerja, da iščemo rešitve. Včasih so te bolj učinkovite, drugič manj, a kljub temu je vedno, če si dovolimo, bolečina tudi soočenje z našo primarno človečnostjo, ranljivostjo, povezanostjo z vsemi in medsebojno odvisnostjo.