Zagotavljal, del
tega dela Evrope, kjer med drugim leži pregovorno ena najšibkejših točk zavezništva, ozek, nekaj deset kilometrov dolg pas med Belorusijo in rusko enklavo Kaliningrad, na katerem se stikata ozemlji Litve in Poljske, dveh članic Nata. Teoretični scenariji, po katerih bi Rusija to območje med vojno poskušala zavzeti, in s tem ustvariti kopensko povezavo s svojim baltskim pristaniščem, danes sicer ne vzbujajo tolikšnih skrbi kot na začetku vojne v Ukrajini. Natova meja z Rusijo se je z vstopom Finske resda občutno podaljšala, a zaradi visoke razvitosti finskih obrambnih kapacitet ta proces ni dodatno obremenil severnoatlantskega zavezništva, ampak kvečjemu zmanjšal strateški pritisk na baltske države. »Vstop Finske je spremenil položaj predvsem z vidika Rusije,« je prepričana Minna Ålander, raziskovalka pri finskem inštitutu za mednarodne zadeve (Fiia). Širitvi Natovega ozemlja na sever Evrope je po njenih besedah dodala plast kompleksnosti razmislekom o tem, kako bi lahko potekal oboroženi konflikt z Rusko federacijo oziroma kako bi ta v tem primeru učinkovito zaščitila znatne dele svojega ozemlja ob finski meji.
Večini vojaških baz v tem delu Rusije po besedah sogovornice zaradi vojne v Ukrajini primanjkuje orožja in vojakov. Do polotoka Kola, denimo, kjer je sedež severne flote ruske mornarice, medtem poteka samo ena komunikacijska linija z južnimi deli države. »S finskega ozemlja bi jo lahko zlahka prestregli,« je v središču Helsinkov poudarila Minna Ålander in pojasnila, da Moskva ne more kar ignorirati te potencialne grožnje. »Zato mora več razmišljati o obrambi in tem, kako braniti lastna sredstva, ki so blizu Finske oziroma Natovemu ozemlju. Tudi zaradi tega mislim, da ne bomo videli napada na baltske države v naslednjih letih. Pričakujem, da bi Rusija pred tem najprej poskušala okrepiti svoj položaj na naši meji.« Kljub zaprti meji finski organi na regionalni ravni ohranjajo redne stike z rusko mejno stražo, ki sicer spada pod zvezno varnostno službo FSB, naslednice zloglasnega KGB.
Zavrtel bi čas nazaj
Razpad Sovjetske zveze, ki jo je Putin označil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja, je za Moskvo pomenil izgubo imperija. V nekaj mesecih je, kakor je v knjigi Meja izpostavila norveška antropologinja Erika Fatland, izginila približno petina ozemlja, razdeljena med štirinajst neodvisnih držav, število prebivalcev se je zmanjšalo s 300 na 140 milijonov, prav tako se je z danes na jutri 25 milijonov Rusov in ljudi, katerih materinščina je najbolj razširjen slovanski jezik, znašlo zunaj ruskih meja. Mnogi od njih zdaj živijo v sosednjih republikah, v senci besed in dejanj, s katerimi Putinov režim poskuša zavrteti čas nazaj.
Nazoren primer tega je estonska Narva, ki je z nekaj manj kot 60.000 prebivalci največje mesto na prostrani meji med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Od velike sosede in Ivangoroda jo loči le istoimenska reka, ki si pot utira proti Baltskemu morju. Toda navidezna ločnica, ki jo struga riše med vzhodom in zahodom, v Narvi ni tako ostra, kot se zdi na zemljevidu. Že bežen sprehod po ulicah, na katerih ni mogoče prezreti sovjetskega pečata, pušča vtis, da je Narva pravzaprav rusko mesto. Demografska sestava severovzhodnega dela Estonije se ne zrcali le v jeziku, kakor tudi neposredna bližina Rusije ne le v geografiji. »Narva je sredinska točka med dvema kulturama, političnima sistemoma, svetovoma,« je poudaril Sergej Stepanov, novinar in producent ruskega servisa estonske javne radiotelevizije. »Po mentaliteti je Narva nekje vmes med Estonijo in Rusijo.« Toda to po njegovih besedah še ne pomeni, da ljudje v tretjem največjem estonskem mestu idealizirajo življenje ali politični sistem na drugi strani meje. »Nekateri resda podpirajo Rusijo in vojno v Ukrajini. Ampak tako podporo najdete tudi drugod po Evropi.«
Družbeno prilagajanje
rusko govoreče manjšine, se uresničitev tega cilja še vedno zdi oddaljena. In vendar to ne pomeni, da je Estonija na napačni poti. Sergej Stepanov verjame, da se bo kohezivna družba prej ali slej pojavila sama od sebe, s prihodom novih, s preteklostjo in jezikom manj obremenjenih generacij. To bi Rusiji lahko vzelo možen argument za netenje težav. Moskva je domnevno ogroženost Rusov v tujini v preteklosti opredelila kot legitimen razlog za obrambo njihovih pravic z vsemi sredstvi. Navsezadnje je bila to tudi ena od uradnih utemeljitev za agresijo proti Ukrajini. Spremembe, ki so jim bili od ruske invazije na Ukrajino podvrženi v baltskih državah in na Finskem, ne vključujejo le militarizacije, ampak tudi družbeno prilagajanje na dolgoročno življenje z imperialistično sosedo, ki temelji na samopreživetvenem nagonu. Dvomov o takšnem odzivanju na nevarnost drugod po Uniji ne manjka, sploh ob Putinovih zagotovilih, da Rusija ne išče vojne z Natom. Pa vendar gre njegove besede jemati z veliko rezerve. Kremelj je vse do zadnjega zagotavljal, da Ukrajine ne bo napadel. Tisti, ki se bojijo, da lahko postanejo naslednja ruska žrtev, tega niso pozabili. JURE KOSEC, GAŠPER ZAVRŠNIK