Presežna umrljivost
Presežna umrljivost je bila decembra med vsemi državami EU najvišja prav v Sloveniji in je znašala 21,3 odstotka. To pomeni, da je decembra lani umrlo za petino več ljudi kot v istem mesecu v povprečju v obdobju 2016 do 2019 pred epidemijo koronavirusa. Ta presežna umrljivost nima nobene povezave s splošno stavko zdravnikov, saj se je slednja začela pozneje v januarju. Očitno pa je nekaj narobe z zdravstveno politiko. Zanimivo je, da se ministrstvo za zdravje na podatek o presežni umrljivosti ni odzvalo s kakšnimi posebnimi ukrepi. Prav tako ta podatek, ob vseh političnih aferah, ni posebno odmeval v splošni javnosti. Podatek o presežni umrljivosti decembra je sovpadal z informacijo, da v Sloveniji, kljub le dobro leto starim obljubam, ne bomo dobili zdravstvene reforme. Zanimivo je tudi, da se zaradi tega nihče prav posebej ne razburja, čeprav se razmere v zdravstvu gibljejo od slabega na še slabše. Imamo splošno stavko zdravnikov, stavkovne aktivnosti napovedujejo tudi preostali delavci v zdravstvu, pacienti se soočajo z vse več težavami, ministrica za zdravje pa se še vedno ne udeležuje pogajanj z zdravniki. Kdo je objektivno politično odgovoren za stanje na področju zdravstva, če ne resorno ministrstvo oziroma vlada?!
Podatek o presežni umrljivosti, med vsemi političnimi aferami, pri nas sploh ni odmeval.
Stavka zdravnikov se ne dogaja prvič. V času Drnovškove vlade leta 1996 je prav tako potekala, ampak se je je vlada lotila drugače. Glavni pogajalec je bil med pogajanji vsake pol ure na telefonu s predsednikom vlade in sproti usklajeval dogovor. Drnovšek je razumel, da sta prav ministrstvo za zdravje in vlada odgovorna za zdravstveno politiko in objektivno politično odgovorna za razmere v zdravstvu. Očitno so se časi od takrat spremenili, sedanja zdravniška stavka pa je zato tudi najdaljša v zgodovini Slovenije. Tiščanje glave v pesek pred problemi ni rešitev, zato je težko razumeti pasivnost ministrstva za zdravje in še težje, zakaj ministrica za zdravje sploh ni članica vladne pogajalske skupine. Kazanje s prstom na druge si lahko privoščijo tisti, ki nimajo vzvodov odločanja, ministrstvo in vlada pa jih imata.